Matrica: Skrito je večpomenski, samokurirani umetniški proces, razpet med marmorno tišino »vmesnosti« in zabetonirano statistiko matrice, pravi ob svoji aktualni razstavi v galeriji Mulec kipar Jiři Kočica, sicer profesor vizualnih umetnosti in oblikovanja na Univerzi na Primorskem. V projekt je vstopil skupaj s soprogo Vilmo Ducman, sodelovali pa so tudi širša družina in prijatelji. Gre za betonske kipe, ki simbolizirajo družino oziroma posameznike, povezane v to skupnost.
Prvi del razstave se ukvarja s tokom umetniške in siceršnje kontinuitete izročila. Drugi del pa skozi populacijo sto betonskih kipov preizprašuje prihodnost zgodovine in našo identifikacijo s tistim, kar dedujemo kot izročilo. Zanimivost je ta, da je v 99 betonskih kipih skrita bakrena, dva metra dolga žična reprezentacija DNK – gre za skupno dolžino DNK v vsaki človeški celici –, v enem samem pa je ta dvojna vijačnica izdelana iz zlata. Nihče (več) ne ve, v katerem od ulitih kipov.
Kipi z antično belino
Vsak od stotih kipov tehta od šest do sedem kilogramov, na razstavi pa je še nekaj večjih marmornih kipov; srednje veliki so težki od dvajset do trideset kilogramov, največji tehta šestdeset kilogramov. Odlitke belega betona je kipar ustvaril z drobnim peskom in belim cementom, s čimer je dosegel še večjo belino, zraven pa je dodal še nekaj mikrovlaken za večjo čvrstost.
Vsi kipi so beli, tudi zato, kot pojasnjuje umetnik, ker se s tem kipar vrača »domov«, v belino v smislu antike, ki je bila sicer pobarvana, ampak ne vsa; in tudi v srednjem veku, ko je veliko polikromirane plastike, je v belino materiala šel na primer nizozemski kipar Klaus Sluter ali Michelangelo, ki sta kiparju vzor. »Materialu so pustili, da govori sam zase, torej ga niso barvali. In belina je tudi danes lahko provokativna, recimo »beli« material kot privilegiran material. S tem imajo tudi kipi neko svojo pomenljivost.
Kipar v zaokrožen krog oziroma objem postavi družino, ki jo na neki način idealizira, simbolizira prastar arhetip postavitve družine. A ob daljšem opazovanju opaziš med figurami svojstveno dinamiko, denimo ko nekateri otroci gledajo navzgor ali stran; kipar je izhajal iz kipa Svetovid, ki ponazarja boga in kjer so pogledi usmerjeni navzven. Kipi so na določenih mestih tudi »mehurčkasti«, kar jim daje patino antike. »Po drugi strani pa je družina kot vrednota danes napadena, zlorabljena. Vemo tudi, da se najhujše stvari zgodijo prav v družini. Iz statistike se da razbrati marsikaj, recimo kako zelo se spreminja slika o tem, kakšna naj bi družina bila.«
Pri kiparjevi »družini« pogled članov navznoter lahko beremo tudi kot namig, da je treba spoznati sebe navznoter; sebe pa ne spoznaš v čistem individualizmu, ampak šele v odnosih, skupnosti, družini, skozi katero rasteš. Skulpture družin so posajene na betonske čolničke, ki ponazarjajo potovanje in skupno usodo.
Logika tržne vrednosti
Teoretsko se avtor nasloni na kontekst (včasih vulgarnega) umetniškega trga oziroma razmerja med ceno in vrednostjo. Pri tem se naveže na Georgea Pricea in njegovo matematično utemeljitev altruizma, saj je ta v svetu biologije tako dobesedno izračunljiv, da je to vplivalo usodno tudi na samega Pricea. Hamiltonovo pravilo govori namreč o tem, da smo organizmi pripravljeni plačati določeno ceno za to, da se naši geni nadaljujejo; se pravi oče bi za sina dal življenje.
S tem principom se je Kočica poigral na samem odprtju razstave, in sicer s »Price performansom«, ki ga je postavil kot ekonomski termin, ter hkrati kot hommage Georgeu Priceu; recimo, ko nekdo reče, da je sklenil dobro kupčijo. V primeru aktualne razstave nekdo kupi kip, k temu pa sodi tudi katalog, ki je sicer del razstave. »Price performans« s tem postane nekakšen trg umetnin, ki pa je eden najbolj problematičnih sploh.
Kupčija, ki jo sklene neki kupec kipa, je relativna, kar se reprezentira tudi skozi že omenjene bakrene in zlato žičko – kdo je torej pripravljen za neki kip dati določeno vsoto in kdo je pri tem bogatejši. Kip, ki ima v sebi zazidano zlato žičko, težko 16,3 grama, je že zato »vrednejši« za okrog dva tisoč evrov od drugih. Na dan odprtja razstave so se kipi prodajali za 250 evrov, v času razstave do 5. junija jih lahko kupite po 500 evrov, preostali kipi, ki bodo pristali na trgu, pa bodo potem stali tisoč evrov. »Tržno vrednost je sploh zelo težko določiti, ker je med ceno in vrednostjo lahko velika razlika. Van Gogh ni prodal nobene slike v svojem življenju, zdaj pa so njegove slike vse po vrsti vredne več kot 100 milijonov evrov. Po drugi strani pa danes ne poznamo imen slikarjev, ki so bili ravno tako v zgodovini uspešni, so zmagovali na salonih, dobivali specialne nagrade, posebne statuse,« razmišlja Kočica.
Zanimivost je ta, da do zlate žičke ni mogoče priti drugače, razen če razbiješ ali uničiš kip. O tem se je spraševal tudi umetnik, ko je k razstavi zastavil provokativno vprašanje: »Ali bi uničili umetnino, ki ste jo pravkar kupili?« Nekdo kupi kip in to je neki predmet. Ampak ta predmet ima svojo zgodbo, ki je ikonografska, v tem primeru družinica, ki je »arhetipsko lepa«; in ali boš to razbil, da boš dobil zgolj neki material, se pravi, kaj kupuješ, ko kupuješ umetnino – kupuješ podobo, material, status, ime nekega umetnika? Ves ta razmislek nas na neki način postavlja pred etično vprašanje, še meni umetnik.
Ob zaključku razstave bodo obiskovalci v avtorjevem ateljeju s pomočjo tehnologij MR in VR lahko vstopili v intimni pogovor s kipi.