Iskanje prvega stanovanja je za mlade družine vedno predstavljalo preizkušnjo potrpežljivosti, vztrajnosti in domišljije. Zgodba Tončke Stanonik z naslovom »Piet meljonov« ali štalca, vredna vložene energije nam razkriva, kako je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja deloval sistem pridobivanja stanovanj in kaj vse je bilo potrebno, da si je lahko mlada ženska zagotovila dom za sebe in svojega otroka.
Kako do stanovanja v mestu
»Veliko sodelujem s knjižnico,« nam je povedala Tončka Stanonik in dodala, da jo je letošnja tema pravzaprav kar poklicala k pisanju. »Začela sem s kratkim opisovanjem zgodbe svojih staršev in tem, kako so si oni sami zgradili svojo hišo, nato pa sem sledila svoji zgodbi. Zdelo se mi je, da je zelo aktualno in premalo obravnavano, kako mlade družine prihajajo do stanovanja. Pogosto poslušamo o tem, kako so si ljudje hiše gradili na podeželju, malo pa o tem, kako je bilo pridobiti stanovanje v mestu. Mislim, da je bilo za marsikatero mlado družino tudi to zelo naporno,« pojasni.
Njeni spomini segajo v otroštvo, v leto okoli 1955, ko so njeni starši na ruševinah Pavlinove bajte v Novi vasi pri Žireh z dvema majhnima punčkama začeli graditi dom. Posnetek na fotografiji za hip ujame moške s krampi in lopatami, pripravljene za delo pri postavljanju nove hiše. Ko je prišel čas, da je Tončka Stanonik tudi sama morala poskrbeti za svoj dom, je bila situacija povsem drugačna. Bila je mlada mama, sama v mestu, brez privarčevanega denarja in z minimalnim prihodkom. »Ne morem se potikati okrog, enkrat prespati pri eni, drugič pri drugi prijateljici, doma pri mami na deželi pa me čaka moja punčka,« se spominja v zapisih.
Svetovalec predlagal, da si najde bogatega moža
Takrat je bilo pridobivanje stanovanja natančno urejeno. »Obstajale so Samoupravne stanovanjske skupnosti (SSS), ki so po jasnih kriterijih odločale, kdo bo postal lastnik novega stanovanja. Najprej je bilo treba namensko varčevati – mesečna anuiteta je bila izračunana glede na prejemke, kar je določil referent v Stanovanjsko-komunalni banki. Nato so kandidati spremljali časopise, ki so objavljali natečaje za nova stanovanja, in se prijavili pri upravi SSS,« razloži in doda, da njen prvi obisk pri stanovanjskem referentu ni bil spodbuden. »Spomnim se, da me je na koncu sestanka vprašal: 'Pa sploh imate denar? Saj veste, pri sklenitvi pogodbe morate vplačati prvi obrok,'« se spominja in doda, da je takrat poklapana zapustila pisarno. Kljub temu da so jo prijatelji spodbujali k podkupovanju, čeprav so se najbrž samo hecali, se je Tončka odločila slediti pravilom. Tudi rešitev v iskanju bogatega moškega je bila ena od idej njenih svetovalcev. Denar za prvi obrok so ji pomagali zbrati starši, ki so imeli nekaj deviz: »Oče je imel v kosmu v spalnici nekaj ameriških zelencev, brat iz Clevelanda mu je vsako leto poslal kakšnega za rojstni dan. Na tak način smo nekaj spravili skupaj.«
Pomagala ji je socialna služba. Referentka, ki je sestavljala zapisnik o njenih socialnih razmerah, tudi prihodkih, se je začudila: »Ja pa kako vse to zmorete?« »Veliko sem delala honorarno,« se spominja Tončka. »Resnici na ljubo je treba povedati, da sem tista leta veliko služila, delala sem korekture za nove knjige. Dolge plahte, krtačne odtise otroških romanov in napetih zgodb, ki so v tistih letih kar bruhali iz tiskarne Založbe Mladinska knjiga, sem vlačila s seboj. Kot mačka mlade, pravijo takemu početju. Brala sem doma po službi ali pred njo, v čakalnici pri zobozdravniku ali na avtobusu, ko sem se za konec tedna vozila k svoji punčki.«
Počasna gradnja trnovskih blokov
Sledila je dolga faza čakanja. Gradnja blokov v trnovski soseski je potekala počasi, pogosto je bila prekinjena zaradi težav z zemljišči ali utrjevanjem tal. »Teden za tednom, mesec za mesecem sem hodila postajat na vogal križišča Riharjeve in Ziherlove ter spremljala napredek gradnje,« se spominja. Medtem je obiskovala trgovine s pohištvom in si predstavljala, kako bo svoje prvo stanovanje opremila. Končno se je leta 1980 lahko vselila v blok na Ziherlovi 4. Proces vselitve je bil prav tako poseben. Uslužbenka SGP Slovenija cesta ji je ključe predala še pred uradno izdajo dovoljenj, in ker je bilo dvigalo še zaklenjeno, so ji delavci z gradbišča pohištvo in opremo znosili v 4. nadstropje. »Rajši bi si utrgala od svojih ust, kot jih pustila brez plačila,« pripoveduje o prijaznih delavcih.
Med pogovorom sogovornica izpostavi tudi veselje, ki ga je čutila ob prvi opremi stanovanja. Ker pohištva za dnevno sobo še ni imela, je kuhinjske omarice napolnila s perilom in hčerinimi oblekicami. V predale je zložila lončke in jedilni pribor, prostor pa okrasila z vazami in dekoracijo, ki jo je dobivala za rojstne dneve. »Zjutraj sem najraje posedela ob veliki okrogli mizi, srkala jutranjo kavo in gledala, kako so se prvi žarki razlezli po kuhinji. Bila je svetla in topla in tako prostorna,« pravi.
Pripoved Tončke Stanonik razkriva, da pridobivanje stanovanj v takratni Ljubljani ni bilo vprašanje sreče ali denarja, ampak sposobnost navigacije po natančno določenem sistemu: anuitete, referenti, socialna služba, zapisniki in zaporedje postopkov. Vsak kandidat je moral dokazati, da je pripravljen na odgovornost, in po možnosti pokazati tudi iznajdljivost. »Bilo je naporno, a vredno vsakega truda,« sklene pogovor Tončka Stanonik.
