»Letos ob stoletnici prve poštne znamke je dolžnost, da se Koširju prizna zasluga, katero si je prvi dobil s svojo idejo in neizmerno koristil celemu svetu. Menda ga ni po človeku naseljenega kraja na kulturnem svetu, kamor bi še ne bilo priromalo pismo z neznatnim lističem, s poštno znamko in duševni oče tega lističa je bil Slovenec Lovrenc Košir,« so avgusta 1940 zapisali v časopisu Jutro, kjer je bil objavljen članek z naslovom Izumitelj znamke – Slovenec.
Po besedah muzejske svetnice dr. Estere Cerar iz Muzeja pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu so se zadnjih več kot 60 let domači in tuji zgodovinarji ter filatelisti veliko ukvarjali s Koširjevo vlogo pri nastanku poštne znamke. Mnenja o tem, ali je ali ni oče poštne znamke, med strokovnjaki dolgo niso bila enotna. A leta preučevanja so prinesla sodobna filatelistična dognanja, ki Lovrencu Koširju priznavajo pionirstvo na področju frankiranja pošiljk. »Danes velja za poštnega reformatorja in očeta poštne znamke,« je dejala zgodovinarka iz muzeja, kjer predstavljajo Koširjeve zasluge in ideje, pa tudi prizadevanja, da bi mu inovatorstvo priznali. Vendar tega sam ni doživel. »Vse sile je napel, da bi mu priznali prvenstvo pri ideji o znamki, in ker mu to ni uspelo, ga je hudo prizadelo.«
Od šolanja do službe v Ljubljani
Košir, rojen leta 1804 v Spodnji Luši pri Škofji Loki, je bil z Ljubljano povezan v različnih življenjskih obdobjih. Najprej med izobraževanjem, ko je končal ljubljansko gimnazijo in zatem v jezuitskem liceju končal za uradnike prirejen študij, imenovan filozofija. Poleg tega je na cesarsko-kraljevem liceju v Ljubljani končal še kmetijstvo. Ves čas je bil odličnjak, prav njegova bistroumnost in nadarjenost sta ga po besedah sogovornice, čeprav je bila očetova želja, da bi postal duhovnik, popeljali do uradniškega poklica.
Najprej je delal kot aspirant v vojaškem preskrbovalnem uradu v Ljubljani in nato odšel v Benetke, kjer se je zaposlil v državnem knjigovodstvu. Sledila je serija državnih služb, ki jih je opravljal v različnih mestih. Med njimi tudi v Milanu, kjer je vpeljal avstrijsko poštno poslovanje in uvedel več reform v zaračunavanju poštnega prometa.
A za njegovo zgodovinsko vlogo je ključen čas, ko je bil uradnik avstro-ogrskega dvornega poštnega knjigovodstva. »Spoznal je, kako je izračun poštnine izredno zapleten in zamuden. Poštnina se je zviševala na vsak gram teže in glede na razdaljo. Poštnino so plačevali v gotovini, vendar je bil nadzor nad pobiranjem denarja slab in je prihajalo do številnih računskih napak ter zlorab,« je pojasnila muzealka. Ter dodala, da je Košir zato predlagal nov način obračunavanja, pri katerem bi ljudje poštnino plačali vnaprej z nakupom in lepljenjem papirnatih kolkov poštne takse, torej znamk različnih barv, ki bi označevale posamezne pristojbine. Kolke oziroma poštne lističe bi tiskali v zvezkih, ki jih je imenoval boletariji, pobrano poštnino pa bi nadzirali prek prodanih zalog. A njegov predlog poštne reforme in uvedbe poštne znamke je dvorno poštno knjigovodstvo na Dunaju, kamor je poslal vzorčna pisma, ki so ilustrirala njegovo zamisel, leta 1835 zavrnilo kot preveč zapleteno. V času in deželi, ki še ni bila pripravljena na njegovo zamisel, je dobil le pohvalo za svojo prizadevnost za služenje uradu.
So ga pa že pred uradno zavrnitvijo premestili na nižje in slabše plačano delo v državnem knjigovodstvu v Ljubljani. Razlog za premestitev ni znan. Kroži pa iz časa njegove ponovne vrnitve v Ljubljano druga zgodba. Ta pravi, da se je Košir v Ljubljani srečal s trgovskim potnikom Gallawayjem iz Velike Britanije ter mu zaupal svojo zamisel o reformi plačevanja poštnine. Domneva se, da je Gallaway to zamisel posredoval reformatorju angleške pošte Rowlandu Hillu, priznanemu izumitelju znamke.
Pošiljka, naslovljena na svetovni poštni urad
Prva znamka na svetu je bila po Hillovi zamisli izdana maja 1840 v Veliki Britaniji. Kmalu so jih začeli uporabljati tudi drugod, medtem ko so jih v avstrijskem cesarstvu uvedli šele deset let pozneje.
Ob uveljavitvi znamke, ki se je pojavila kmalu za njegovim predlogom, se je Košir v prizadevanju za priznanje prvenstva obrnil na svetovno poštno zvezo v Bernu. V pritožbi je opisal, kako si je le nekaj let prej sam zamislil znamko. A težava je bila, kot je dejala Estera Cerar, da so originalne dokumente, ki jih je poslal na dunajski dvorni poštni urad, izgubili in tako s svojo pritožbo ni ničesar dosegel. Avstrijsko cesarstvo, ki je Koširjevo idejo poštne znamke uresničilo leta 1850, mu je pozneje sicer priznalo avtorstvo zanje, je še pojasnila sogovornica, čeprav tega na 1. kongresu Mednarodne poštne zveze v Bernu niso potrdili. A to se je do danes spremenilo in se tako ob priznanem izumitelju znamke Rowlandu Hillu omenja tudi Lovrenca Koširja kot poštnega reformatorja in predlagatelja znamke.
Umrl je v revščini
Poleg Koširjeve vloge v reformiranju poštnega sistema, o njegovem šolanju in različnih službah, zaradi katerih se je večkrat selil, kaj več o njegovem življenju ni znano. Ve se še, da je bil poliglot – obvladal je italijansko, nemško, francosko, hrvaško in latinsko. Nekaj podatkov pa je ohranjenih tudi o njegovi družini. Leta 1841 se je poročil z Amalijo Pluschk, nečakinjo beljaškega okrožnega glavarja in deželnega svetnika Thomasa Pluschka. Rodili so se jima trije otroci, hči Ana in sinova Theodor ter August. Leta 1851 se je z družino preselil v Zagreb, kjer je bil računovodski svetnik in je bil povišan v namestnika državnega knjigovodje.
Leta 1872 se je upokojil, ker so ga leto pred tem obtožili uradnih nepravilnosti, česar je bil kasneje oproščen. Nekaj let po upokojitvi se je vrnil na Dunaj, kjer je zaradi jetike, tako kot prej že njegova žena in otroci, umrl pozabljen in v revščini.
