Šestega decembra lani zjutraj so na stopnišču večstanovanjske stavbe na Reki v mlaki krvi našli tako hudo poškodovano 22-letno Romino Vlašminsky, da ji ni bilo več pomoči. Sled krvi se je vila vse do stanovanja v četrtem nadstropju. Ko so policisti na silo vstopili, so tam našli Romininega fanta, 24-letnega Frana Brnelića. Ob njem sta ležala dva noža. Tudi sam je bil lažje poškodovan. Kaže, da je poskušal narediti samomor.
Par šele kratek čas
Zdaj mu na reškem sodišču sodijo zaradi umora. Romino, s katero sta bila par šele poldrugi mesec, naj bi najprej z neznanim predmetom dvakrat udaril po glavi, potem pa napadel z nožem. Ko se je rezilo ločilo od ročaja, je zamenjal nož in brutalni napad nadaljeval. Poleg obrambnih ran je nesrečnica utrpela še 26 drugih po prsnem košu, vratu, glavi in hrbtu.
V času umora v »kokainski psihozi«?
Brnelić je po pisanju hrvaških medijev že na prvem zaslišanju dejal, da je ponoči vzel večjo količino kokaina in da mu je »notranji glas« govoril, naj ubije sebe ter naredi »nekaj, česar si ne želi«.
Medtem ko tožilstvo vztraja, da je bil v času kaznivega dejanja prišteven, obramba predlaga novega izvedenca psihiatrične stroke. Trdi, da je bil v »kokainski psihozi«. Po navedbah portala Index.hr ga primerja z »eksplozivno napravo, ki je v nekem trenutku eksplodirala«.
Nenehno jo je klical
Pokojničina mama je pričala, da je bila vesela, ko je Romina začela hoditi s Franom, ker so se s starši poznali že od prej. Hči ga je opisovala kot pridnega, vljudnega, pozornega, kupoval ji je cvetje, bombonjere, skupaj sta šla v Trst. Tudi usodnega dne sta nameravala na izlet v Verono.
Hčer je motilo le, da jo je kar naprej obiskoval – ker je delala po cele dneve (imela je svoj kozmetični salon), je bila zvečer zelo utrujena. Mami ni povedala, da Fran jemlje drogo. Ji je pa omenila, da je bil občasno žalosten in depresiven ter da mu zaradi izostankov v službi grozi odpust.
Pritoževal se je tudi nad svojo družbo, češ da veliko popivajo in da tega noče več. »Nič ni kazalo na to, kar se je zgodilo. Je pa morda bil posesiven, ker jo je nenehno klical, hotel je vedeti, kje je. Ob neki priložnosti mu je zato poslala fotografijo, ko sva skupaj ležali na kavču,« je izjavila Jadranka Vlašminsky.
»Zakaj se ne javljaš, pustila me boš«
Sestra pokojne Lucija Vlašminsky Buterin je po navedbah Novega lista pričala, da naj bi obtoženi v preteklosti prijatelju priznal prevaro Romine. Rekel naj bi, da če bo tudi ona njega prevarala, jo bo ubil.
Franov prijatelj in kolega iz službe ga je opisal kot dobrega, mirnega in zadržanega. Zaupal mu je, da občasno jemlje kokain, a da tega noče več. »Ko je začel hoditi z Romino, se mi je zdel srečen, ponovno je začel hoditi z mano v telovadnico in na košarko, zahvaljeval se je bogu, da jo je spoznal,« je opisoval.
Za težave z drogo je vedela tudi pokojničina sestrična. V družbi naj bi povedal, da jo je včasih jemal vsak vikend, a da tega ne počne več. »Verjeli smo mu vse do praznovanja rojstnega dne, ko je v solzah priznal, da jo je v svoji družbi spet vzel. Romina mu je svetovala, naj neha, in zdelo se je, da jo je poslušal,« je pričala sestrična. Tudi ona je dejala, da je vseskozi želel biti z Romino in ji pošiljal sporočila v smislu »zakaj se ne javljaš, pustila me boš«.
Z očetom na vikend
Starša obtoženega sta se pričanju odpovedala. Iz njunih zaslišanj v sodni preiskavi pa je jasno, da sta vedela za drogo. Zanjo sta izvedela, ko ju je kako leto pred umorom klical sinov šef in povedal za izostanke z dela. Z očetom sta šla potem za dva tedna v vikend v Gorski kotar, kjer sta se pogovorila in Fran je obljubil, da je z mamili končal. Oče je sklepal, da se tega drži, mama pa je dvomila. Predlagala mu je pogovor s psihoterapevtko, ki je živela v isti zgradbi. Vendar se mu je zdelo, da mu ne more pomagati, ker nima izkušenj z osebami z odvisnostjo.
Po umoru je bil za krajši čas nameščen na psihiatriji. Dr. Klementina Ružić je pričala, da pri njem niso opazili psihoze ali akutne psihotične motnje. Prav tako niso opazili abstinenčne krize ali samomorilskih nagnjenj. Sam je rekel, da ne spada na psihiatrijo, zato potrebe po hospitalizaciji ni bilo več. Takrat so ga namestili v pripor, kjer je še vedno.