»Upam, da mi verjamete, ampak tega res nisem naredil,« je tik pred zaključkom sojenja zaradi povzročitve splošne nevarnosti in nedovoljenega prometa z orožjem molk prekinil obtoženi Luka Jemec, ki naj bi 19. decembra lani približno dvajset minut čez polnoč na ljubljanskih Fužinah vrgel vojaško ročno bombo pred hišo družine Mentorja S. in njihovih sosedov.
V zagovoru, ki ga je prebral, nato pa na vprašanja ni želel odgovarjati, je zatrdil, da je bil v kritični noči z 18. na 19. december v družbi prijatelja Roka P. Najprej sta pila v lokalu, nato pa sta šla k obtoženemu domov, kjer jima je v nekem trenutku zmanjkalo alkohola, zato je prosil prijateljico, da mu dostavi dve steklenici. S prijateljem sta nato pila, poslušala glasbo in gledala filme, okoli dveh zjutraj naj bi najprej zaspal prijatelj, nato pa še sam. Na sojenju sta podobno pričala tudi Rok P. in Jemčeva prijateljica, ki mu je dostavila alkohol.
Spraševal o »hruškah«
Postregel je tudi z razlago, kako so se njegove biološke sledi znašle na žlički bombe, ki so jo na kraju zavarovali kriminalisti. Pojasnil je, da je najprej mislil, da so mu to podtaknili policisti (saj je v kazenskem postopku, ker je med protesti v obdobju epidemije vanje metal granitne kocke), nato pa se je spomnil, da je lani jeseni nekega dne šel k preprodajalcu droge, da je zase kupil gram kokaina. Ta preprodajalec naj bi imel v kleti kup vojaške šare – razne značke pa tudi bombo, za katero mu je dejal, da gre le za repliko. Dovolil mu je, da prebrska šaro, in tako so se njegove biološke sledi prenesle na bombo, za katero se je izkazalo, da je prava. Povedal je, da preprodajalca pozna samo po vzdevku, vendar niti tega ne želi razkriti, ker se ga boji.
Na četrtkovem naroku je sodišče zaslišalo tudi izvedenca za telekomunikacijo Mitja Štularja, ki je pregledal tri mobilne telefone, ki so jih Jemcu zasegli policisti. Pri Jemcu so našli dva pametna telefona, vendar se je izkazalo, da je enega izmed njiju začel uporabljati šele v letu 2026. Tudi na drugem telefonu izvedenec ni mogel izluščiti podatkov o lokaciji telefona, saj se ni beležila, je pa ugotovil, da je bil telefon v kritičnem času prižgan. Vendar ga Jemec prav v času, ko je na Fužinah odjeknila eksplozija, približno dve uri ni uporabljal.
Tretji telefon ni bil pametni telefon, tako da na njem ni bilo veliko koristnih podatkov. Izvedenec je sicer na telefonih našel tudi fotografije pištole, vezic za roke, večjih količin gotovine in videoposnetek večjega nasada konoplje na neznani lokaciji. Komunikacije, ki bi Jemca, ki naj bi bil eden izmed pajdašev zloglasnega Dina Muzaferovića, neposredno povezovala z bombnim napadom, izvedenec ni našel. Pojasnil je, da je bilo veliko komunikacije izbrisane. Je pa našel komunikacijo Jemca, ki je nekoga spraševal: »Ali še rabimo hruške, ali jih še naročim?«
Ogrozil tudi štiriletnega otroka
Tožilka Anita Filipčič, ki je na zaključku obravnave malenkost spremenila obtožnico, je v zaključni besedi med drugim izpostavila, da hruške v kriminalnem žargonu pogosto pomenijo bombe, tudi sicer pa je bila prepričana, da je bila Jemcu krivda dokazana. Poudarila je, da je bilo zgolj srečno naključje, da je pri eksploziji bombe z ubojno močno na razdalji od 20 do 40 metrov ostalo le pri materialni škodi, njegov alibi pa je ocenila za neverodostojen. Predlagala je tri leta in tri mesece zaporne kazni.
Jemčeva zagovornica Tina Boštjančič je po drugi strani prepričana, da tožilstvo ni zbralo dovolj dokazov za krivdo. Po njeni oceni niti nista bili izkazani konkretna nevarnost in večja škoda, ki sta zakonska znaka povzročitve splošne nevarnosti, zgolj biološka sled na bombi pa po njenem mnenju še ni dokaz, da je bil Jemec tisti, ki je bombo vrgel oziroma sploh bil na kraju eksplozije. Prepričana je, da je policija na podlagi najdene biološke sledi prehitro zaključila preiskavo in ovadila napačnega.
Ljubljanske okrožne sodnice Kristine Janjac Otorepec obramba ni prepričala. Jemca je spoznala za krivega, mu izrekla triletno zaporno kazen in podaljšala pripor. Sodnica je Jemcu verjela, da je kritične noči pil s prijateljem, vendar pa je imel vmes več kot dovolj časa, da je prišel na Fužine in odvrgel bombo. Ker ni želel povedati, kje oziroma pri kom naj bi se zgolj dotaknil neke bombe, tega dela zagovora sodišče niti ni moglo preveriti. »Druga kazen kot zaporna ne pride v poštev,« je bila zato jasna sodnica. Poudarila je, da je bomba priletela med dve hiši in ogrozila tudi štiriletnega otroka.