Delavec, star 44 let, se je decembra 2018 poškodoval med pobiranjem odpadkov s smetarskim tovornjakom. Ko je vozilo dvignilo zabojnik, sta iz odprtine na strani tovornjaka pogledali železna palica in cunja. Delavec ju je hotel odstraniti z roko, pri tem pa mu je zagrabilo rokavico in odrezalo del prsta. Izgubil je zgornji, končni členek kazalca desne roke. Od delodajalca oziroma njegove zavarovalnice je nato s tožbo terjal 24.000 evrov odškodnine. Sodišče mu je odmerilo manj, 15.000 evrov. Ocenilo je namreč, da je bil tudi sam kriv za nesrečo, njegovo odgovornost je ocenilo na 25 odstotkov. Sicer se je pritožil na višje sodišče, a ni dosegel ničesar. Sodba je obstala.
Delodajalec in njegova zavarovalnica sta trdila, da je za posledice odgovoren sam, ker je z roko samovoljno posegel v delovno območje stroja. Med delovanjem je segel v odprtino, česar ne bi smel storiti. A sodišče je zavzelo stališče, da ga je delodajalec pomanjkljivo poučil o varnosti pri delu oziroma da pri njegovem uvajanju v delo ni bil dovolj skrben glede spoštovanja predpisov o varstvu pri delu. Je pa po drugi strani upoštevalo tudi tožnikovo izpoved, da je imel že leto dni delovnih izkušenj in je bil seznanjen z varnim delom. Zato bi moral vedeti, da med delovanjem smetarskega vozila, na katerem so bili tudi opozorilni znaki, ni dovoljeno segati z roko. »Kljub temu da je že vsakemu povprečno razumnemu človeku znano, da se je treba med 'kipanjem' smeti odmakniti od smetarskega vozila, je segel na območje delujočega stroja in skušal iz luknjice potegniti palico in cunjo, ki sta iz odprtine segali le en centimeter,« piše v sodbi.
Štiriodstotna invalidnost
Izvedenec je sicer navedel, da delovna oprema ni bila varna za uporabo. Sporna odprtina ni bila ustrezno zavarovana ali označena, sta bila pa na vozilu napisa »zadrževanje na delovnem območju stroja prepovedano« in »gibanje pod neodprtimi vrati je smrtno nevarno«. Zato je tako po oceni prvostopenjskega kot višjega sodišča pravilno, da je tožnikov prispevek k nesreči 25-odstoten. Priznalo mu je skupno 15.000 evrov odškodnine, kar je v času sodbe pomenilo deset povprečnih neto plač v Sloveniji. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 6500 evrov, tisočaka za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 6000 in za skaženost 1500 evrov. Upoštevali so, da poškodba predstavlja lažji primer po Fischerjevi lestvici (sistem za razvrščanje teže telesnih poškodb) in da mu je bila priznana štiriodstotna trajna invalidnost. Natančnejša dela zdaj opravlja težje, pri svoji novi zaposlitvi (kuharski pomočnik) ne more opravljati vseh del.
Primeri iz sodne prakse
Tožnik je skušal sodišče prepričati, da je bila njegova krivda za nesrečo nižja od 25 odstotkov, in pri tem navajal primere iz sodne prakse. Na primer, delavcu, ki je z rokami posegel na območje žaganja z motorno žago, je bila odmerjena 20-odstotna odgovornost za nesrečo. Drugemu, ki je segel med valje stroja za pripravo sladoleda, pa 15-odstotna. A se sodniki niso dali pregovoriti, ocena soodgovornosti se jim je v konkretnem primeru zdela primerna. Kar zadeva višine odškodnine, pa so iz sodne prakse opozorili na dva primerljiva primera. Delavec, ki mu je tovornjak stisnil levi kazalec, je dobil odškodnino v znesku sedmih povprečnih plač. Kmet, levičar, star od 45 do 50 let, ki so mu zaradi poškodbe pri delu s cirkularko morali amputirati vršiček levega palca in dva členka levega kazalca, pa 16 povprečnih plač. Šlo je za srednje hud primer po Fischerjevi lestvici. Med sodno prakso, ki jo je navajal tožnik, pa se jim je zdel nekako primerljiv le primer moškega, ki je v delovni nesreči utrpel poškodbo sredinca desne roke (amputacijo v višini baze končnega členka). Tudi tu je šlo za lažji primer po Fischerjevi lestvici, dobil pa je odškodnino v višini 12 povprečnih plač.
