»Naredil sem zelo veliko napako in mi je zelo žal,« je po priznanju, da je maja z renaultom espace prek Slovenije tihotapil šest državljanov Kitajske brez dovoljenja za vstop v državo ali za bivanje, na sodišču povedal 58-letni ukrajinski državljan Volodimir Fedorčuk. Policija ga je ujela 14. maja okoli pol ene popoldan na nekdanji cestninski postaji Log v smeri proti Kopru. Njihov cilj je bila Italija. Koliko bi s prevozom zaslužil sam Fedorčuk, ni znano, naj bi pa vsak od Kitajcev za prevoz do Italije odštel najmanj 750 evrov. Navodila je obtoženi dobival od našim organom pregona še neznanih oseb, predvsem moškega z vzdevkom Jevgenij, ki mu je na telefon pošiljal lokacije.
Fedorčuk je pojasnil, da že pet let z družino živi v Italiji. Ima status begunca z začasno zaščito. Kot poklicni voznik je prevažal potnike in tovor iz domovine v Italijo in obratno. Po začetku vojne v Ukrajini je poskušal najti delo v Italiji, a ga ni dobil. Nazadnje se je prijavil za zaposlitev pri Amazonu, medtem ko je čakal na odgovor, pa je opravljal priložnostna dela, kot je košnja trave.
Sin je na fronti
»Potem pa sem našel glas na facebooku. Mislil sem, da gre za zakonito delo, za prevoz delavcev, ki so zaposleni v verigi hotelov. To je bila past zame. In sem se odpravil na pot. Kriv sem, ker se nisem pozanimal, prepričan sem bil, da gre za zakonito stvar. Res mi je žal,« se je pokesal. Po njegovih besedah so ga starši kot devetega od dvanajstih otrok učili poštenosti in spoštljivosti ter da je treba pomagati ljudem. Ko je v domovini izbruhnila vojna, je kot del ukrajinske skupnosti v Italiji storil veliko dobrega tako za rojake v Ukrajini kot tiste, ki so pribežali v Italijo. Da se je res trudil, sta v pisnih izjavah, polnih pohval, ki ju je v sodni spis vložila zagovornica Snežana Harnik, potrdili tudi dve humanitarni organizaciji. Povedal je še, da je v skrbeh za starejšega sina, ki je na fronti. »Ne vem, ali ga bom še kdaj videl, ga objel in stisnil k sebi. Na žalost smo že izgubili člana družine, najstarejši nečak je padel, drugi je postal vojni invalid,« je pojasnil. »Ta huda stiska me je pripeljala do kaznivega dejanja, kar je najhujša napaka.« Sodišče je prosil za čim milejšo kazen, da se bo lahko vrnil k družini in poskrbel za svoje zdravje. Pred aretacijo je imel namreč v Italiji dogovorjen operativni poseg, ki ga je potem seveda zamudil.
V domovini bi moral v vojsko
Tožilka Maša Podlipnik je zaradi takojšnjega priznanja krivde predlagala leto in tri mesece zapora, 1500 evrov denarne kazni in triletni izgon iz Slovenije. Zagovornici se je predlog zdel prestrog. Opozorila je, da je obtoženi razen tega enkratnega spodrsljaja, ki ga globoko in iskreno obžaluje, vseskozi živel vzorno. »Žal so ga v zadnjem obdobju zelo prizadele vojna, zdravstvene in hude finančne težave. Zaveda se, da stiska ni opravičilo, je pa povod za napako. Pripor je grenka lekcija, ki je ne bo ponovil,« je zagotovila. Predlagala je največ leto zapora in do 1000 evrov denarne kazni. Glede izgona pa, da bo, če bo daljši kot leto, Fedorčuk pristal v evidenci nezaželenih oseb. S tem bi bil lahko izničen njegov pravni status v Italiji in bi bil prisiljen v vrnitev v Ukrajino, kjer velja množična mobilizacija. Zaradi slabega zdravja pa na fronti ne bi imel možnosti za preživetje. Iz sodnega spisa je sicer razvidno, da ga v Ukrajini res iščejo na podlagi zakona o mobilizaciji.
Po navedbah odvetnice zaradi teh okoliščin sodišča ukrajinskim državljanom izrekajo le minimalen izgon ali sploh ne. Sodnica Ana Babnik je preučila sodno prakso, ki jo je omenjala Harnikova, a v njej ni našla omembe o kakšnem posebnem statusu Ukrajincev. Tako da je sledila tožilstvu in odredila triletni izgon (najvišji možen je pet let). Veljati začne po prestani zaporni kazni, ki je tudi takšna, kot jo je predlagalo tožilstvo. »Ocenjujem, da vas bo odvrnila od novih kaznivih dejanj in da boste v prihodnje potnike vozili na zakonit način. Seveda za nižji zaslužek,« je dejala sodnica. Za prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države je sicer zagrožena kazen od tri do 15 let zapora – nižja kazen je mogoča le ob upoštevanju tako imenovanih omilitvenih določil, kot se je zgodilo v tem primeru.
