Pravosodni policisti so lani prejeli anonimno obvestilo oziroma prijavo, da si trojica zaprtih, menda v zaporu na Dobu, na USB-ključku izmenjuje posnetke spolnih zlorab otrok. Že naslednji dan so opravili pogovore s tremi osumljenimi, med pogovori pa so pravosodni policisti ugotovili, da naj bi bil v izmenjavo nezakonitih posnetkov vpleten še četrti zapornik. Pravosodni policisti so nato še istega dne vsem štirim zasegli več predmetov, med njimi tudi prenosni računalnik in zgoščenke četrtega osumljenca, ki so jih kasneje po naznanitvi suma kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva predali policiji.
Novomeško tožilstvo je zoper zapornika, pri katerem so našli več pornografskega in drugačnega seksualnega gradiva, na katerem so bili mladoletniki, vložilo neposredno obtožnico in zahtevalo (dodaten) pripor, obtoženi pa je na predobravnavnem naroku nazadnje krivdo priznal in sprejel kazen enega leta in deset mesecev zapora, ki jo je v primeru priznanja krivde predlagalo tožilstvo. Sodbo je potrdilo tudi ljubljansko višje sodišče, tako da je postala pravnomočna, nazadnje pa je obramba na vrhovnem sodišču poskušala dokazati, da so bili dokazi zoper obsojenega pridobljeni nezakonito.
Priznal, nato izpodbijal dokaze
Že ko je preiskovalna sodnica odločala o njegovem priporu, je obramba predlagala izločitev dokazov. Pravosodnim policistom so očitali kršitev privilegija zoper samoobtožbo, saj pred razgovori s tremi zaporniki, ki so kot prvi osumljeni zatožili svojega sojetnika, slednjih niso seznanili z njihovimi pravicami. Prav tako naj bi bil nezakonit tudi zaseg elektronskih naprav pri zaporniku, saj tudi njemu pred tem niso predstavili njegovih pravic.
Na novomeškem sodišču so obrambo takrat zavrnili in pojasnili, da je zakonska podlaga za zaseg računalnika in zgoščenk vsekakor obstajala, okoliščine zasega pa se bodo lahko razčistile na glavni obravnavi. Do glavne obravnave pa nikoli ni prišlo, saj je obtoženi na predobravnavnem naroku krivdo priznal in sprejel kazen, ki mu jo je ponudilo tožilstvo.
Kot se je izkazalo kasneje, pa je pri tem morda šlo le za manever obrambe, da si v primeru krivde obtoženi zajamči čim nižjo kazen. Po slovenski zakonodaji namreč (pravnomočne) kazni v primeru kasnejše razveljavitve ni mogoče zvišati, lahko pa se seveda odpravi ali zniža.
In prav zaradi tega manevra je petčlanski senat vrhovnih sodnikov zavrnil zahtevo za varstvo zakonitosti obrambe, kljub temu da se je celo vrhovno državno tožilstvo strinjalo, da so bili dokazi pridobljeni na sporen način. Vrhovna tožilka je sodišču celo predlagala, da ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti obrambe, sodbo razveljavi in vrne na prvo stopnjo.
Sodišče: To je zloraba procesnih pravic
Toda senat vrhovnih sodnikov je bil kritičen do ravnanja obrambe in obtoženca. »Obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakor koli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka,« so med drugim poudarili vrhovni sodniki in dodali, da pravni red ne dopušča uveljavljanja pravic v nasprotju z njihovim namenom.
Konkretni primer niti ni prvi, v katerem so vrhovni sodniki prepoznali tovrstno zlorabo procesnih pravic. Tokrat je senat podčrtal, da je prvostopenjsko sodišče (tedaj še) obtoženega na predobravnavnem naroku ustrezno opozorilo, da bo lahko v primeru, če krivde ne prizna, predlagal izločitev dokazov, a se je kljub temu odločil za priznanje krivde in zato prejel tudi nižjo kazen.