Emila Kadrijeviča, ki je bil poleti na ljubljanskem okrožnem sodišču obsojen zaradi žeparjenja po ljubljanskih mestnih avtobusih, čaka še eno sojenje na okrajnem sodišču.
»Ne strinjam se, da se predobravnavni narok opravi prek videokonference. Poleg tega sem vabilo prejel šele pred sedmimi dnevi. In želim imeti zagovornika, vložil sem že predlog za brezplačno pravno pomoč, o čemer še ni bilo odločeno. Pa prosim, da se naslednjič narok opravi v razpravni dvorani,« je hitel naštevat 53-letnik, ko se je sodnici Alenki Loncnar iz zapora oglasil prek videokonferenčne povezave.
Tokratni obtožni predlog naj bi mu očital, da je sredi oktobra lani poskušal zlorabiti dve bančni kartici, vendar mu denarja ni uspelo dvigniti. Obtožen je torej kaznivega dejanja zlorabe negotovinskega plačilnega sredstva.
Kradel denarnice
Julija so ga zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, storjene na posebej predrzen način, obsodili na eno leto in en mesec zapora. In sicer zato, ker so ga marca nadzorne kamere ujele pri treh tatvinah denarnic na avtobusih LPP. Sredi belega dne, avtobusi so bili polni potnikov. Prvič je denarnico izmaknil potnici, ki je telefonirala. Drugo je okradel med izstopanjem iz avtobusa, tretjič je vzel za tarčo gospo s hojico na prostoru za invalide. Prvo je »olajšal« za 24 evrov, drugo za 4,30, tretjo za 10 evrov.
Proti videokonferenci
Že večkrat kaznovani Kadrijevič se je zagovarjal, da je šlo za tatvine manjše vrednosti, ki jih zato ne bi smeli obravnavati kot kazniva dejanja, pač pa le kot prekrške. Torej da bi ga lahko kaznovali le s plačilom globe. Skliceval se je torej na Šutarjev zakon. Sodišče se ni strinjalo – pritrdilo je stališču tožilstva, da takrat, ko je kradel, ni vedel, kakšne vsote denarja lahko pričakuje v denarnicah. Bo pa očitno tak zagovor ponovil tudi v aktualnem postopku, saj je sodnici takoj začel omenjati »majhno vrednost« in »prekršek«.
Vendar se v to še ni spuščala, zaradi »zagotovitve pravice do obrambe« je narok preložila na začetek decembra. Kadrijevič je vztrajal, naj bo v sodni razpravni dvorani, ker »imam pravico, da se ne strinjam z videokonferenco«. Sodnica ga je opozorila na določbe zakona o kazenskem postopku, ki v določenih primerih videokonferenco omogoča. »Ampak na podlagi česa jo lahko odredite proti moji volji?« je vztrajal. Ona pa, da je že bil v sodnih postopkih in mu je verjetno znano, kako to gre. Da se lahko zgodi, da ga pravosodni policisti zaradi kadrovske stiske na sodišče ne bodo mogli pripeljati. »Zakaj pa me ne bi mogli pripeljati?« se ni dal Kadrijevič. Potem je bila videokonferenčna povezava prekinjena.