Triinpetdesetletnega Emila Kadrijeviča so marca nadzorne kamere ujele pri treh tatvinah denarnic na avtobusih ljubljanskega mestnega potniškega prometa. Sredi belega dne, na avtobusih, polnih potnikov. Štirinajstega marca je na progi številka ena denarnico izmaknil potnici, ko je telefonirala. Dva dni kasneje jo je ukradel še eni (na progi 25), ko je izstopala iz avtobusa. Naslednji dan pa si je na »devetki« vzel za tarčo gospo s hojico na prostoru za invalide. Kamera ga je posnela, ko je s kapo na glavi in sončnimi očali vstopil na avtobus ter se usmeril do mesta, kjer je sedela. Potem je levo roko premaknil proti njenemu nahrbtniku, ga odprl in segel vanj. Po tej tatvini so ga prijeli. V ponedeljek je bil zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine, storjene na posebej predrzen način, obsojen na leto in en mesec zapora.
Prva potnica je imela v denarnici sto evrov in 3000 srbskih dinarjev (dobrih 24 evrov), druga najmanj 4,30 evra, tretja najmanj deset evrov. Zagovornik Nejc Ukmar je v končni besedi opozoril, da je šlo za zanemarljive vsote in da si niti ni želel pridobiti večjih vrednosti. Kot dokaz je navajal, da je ena od oškodovank imela poleg denarnice v nahrbtniku tudi telefon, pa ga ni vzel. Ni uporabil brezstičnih bančnih kartic, niti trgovinskih kartic, ki so tudi bile v denarnicah. Eni oškodovanki je potem celo denarnico (brez gotovine) vrgel v domači nabiralnik, drugi jo je vrnil na sojenju s pojasnilom, da ni vedel za njen naslov. Vrnil bi jo tudi tretji, če ga ne bi še isti dan prijeli, je zagotovil. O posebej predrznem načinu bi po zagovornikovem mnenju lahko govorili, če bi recimo denarnico iztrgal iz rok oziroma uporabil silo ali grožnjo. Upoštevaje vse te okoliščine ga sploh ne bi smeli preganjati na kazenskem sodišču, pač pa po Šutarjevem zakonu, je poudaril odvetnik. Kar pomeni, da bi mu lahko očitali le prekrške in ga kaznovali z globo.
Denarnica maček v žaklju
Tudi Kadrijevič je zagotovil, da v denarnicah ni pričakoval večjih vsot denarja. »Nihče ne pričakuje, da bodo ljudje v denarnici nosili 500 evrov,« je izjavil. V skoraj uro dolgem končnem govoru je med drugim opisal, kako je, čeprav je bilo tik pred nevihto, iskal pravo stolpnico na Topniški, da bi v oškodovankinem nabiralniku pustil denarnico. Obregnil se je tudi ob potnice, ker da na svoje stvari niso pazile z »dolžno skrbnostjo«. In prav tako zatrdil, da bi moral zanj veljati Šutarjev zakon. »Kljub temu da gre ta zakon meni v prid, bi raje videl, da bi bil Šutar še živ. Šlo je za očeta, ki je prišel na pomoč svojemu sinu. Tudi sam imam sina, za katerega sem od starosti dveh let sam skrbel,« je zaihtel.
Toda sodnica Ana Babnik se ni strinjala, da je šlo le za prekrške. Pritrdila je stališču tožilstva, da takrat, ko je kradel, ni vedel, kakšne vsote denarja lahko pričakuje v denarnicah. »Le naključje je, da vam ni uspelo pridobiti višjih zneskov. Odvzem denarnice je vedno tatvina mačka v žaklju. Lahko je v njej tisoč evrov ali nič,« je izjavila sodnica. Kot olajševalno okoliščino je štela, da je denarnice vračal in s tem nekoliko omilil posledice. Kadrijevič je bil v zadnjih dveh letih že obsojen, in sicer na dve pogojni kazni; na Hrvaškem zaradi ponarejenih dokumentov, v Avstriji pa zaradi tatvin, podobnih ljubljanskim. Sodnica mu teh kazni ni preklicala, mu je pa zaradi ponovitvene nevarnosti podaljšala pripor. Predlog, naj mu v primeru obsodbe odredi družbeno koristno delo (»v zaporu bi bil le strošek za družbo,« je opozarjal), je komentirala z besedami, da zanj še vedno lahko zaprosi po pravnomočnosti sodbe.