Motorist se je poleti 2017, ko je bil star 38 let, hudo poškodoval v prometni nesreči. Med vožnjo po regionalni cesti mu je odvzel prednost voznik osebnega avta, ki je zavijal levo in mu presekal pot. Voznik motornega kolesa je imel v krvi 1,63 promila alkohola, jemal je tudi terapijo buprenorfin (spada med opioide in se uporablja predvsem za zdravljenje močnih in kroničnih bolečin). Zaradi posledic, ki jih je utrpel, je tožil avtomobilistovo zavarovalnico. Sodišče je moralo v pravdi oceniti težo poškodb in seveda ugotoviti, kdo je pravzaprav kriv za nesrečo.
Okrožno sodišče je razsodilo, da motorist vožnje ni prilagodil dani situaciji, saj so bile zaradi alkoholiziranosti in buprenorfina njegove psihofizične sposobnosti pomembno zmanjšane. Navedlo je, da je reakcijski čas voznika za zaviranje že pri enem promilu alkohola podaljšan za 40 do 50 odstotkov. Tožnik pa je imel v krvi 1,63 promila, hkrati je bil na terapiji s štirimi miligrami buprenorfina, zaradi česar hitrosti ni prilagodil prometnim razmeram in svojim vozniškim sposobnostim. Na tej podlagi je sodišče ocenilo, da je 20-odstotno soprispeval k nastanku nesreče.
Premalo časa za reakcijo
Višje sodišče je odločitev spremenilo. Opozorilo je na izračun izvedenca cestnoprometne stroke, da je pred trkom vozil med 55 in 60 kilometri na uro, v času trka pa med 43 in 51 kilometri na uro. Na cesti z omejitvijo 70 kilometrov na uro mu torej ni mogoče očitati prehitre vožnje. Ocenilo je tudi, da alkohol in buprenorfin nista vplivala na njegov reakcijski čas. Do kritične situacije, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto, je prišlo le 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom, kar je bistveno premalo, da bi motorist lahko reagiral. Običajni reakcijski čas (treznega) voznika namreč znaša 0,5 do 0,7 sekunde, le izjemoma manj. Vseeno je nagonsko reagiral in začel zavirati 3,2 metra pred trkom, ko je poskusil tudi z izogibanjem. »Vsekakor je reagiral zelo hitro, čeprav časa ni bilo dosti,« piše v sodbi višjega sodišča.
Prvostopenjsko sodišče je navajalo, da je motorist lahko že prej zaznal (0,5 do 1,2 sekunde oziroma 7,7 do 16 metrov), da nasproti vozeči avto spreminja smer in se razvršča na prometni pas za zavijanje levo. Drugostopenjski sodniki so to označili za nepomembno. Kajti avto takrat za motorista še ni predstavljal nevarnosti in situacija od njega še ni zahtevala reagiranja. Do kritične situacije je prišlo šele po tistem, ko je osebno vozilo prečkalo sredinsko črto in motoristu zaprlo pot, kot rečeno 0,2 do 0,5 sekunde pred trkom. »Zaradi tega tožnik nezgode ni mogel preprečiti, niti če bi bil trezen, ker to časovno ni bilo mogoče,« so navedli višji sodniki in sklenili, da motorist ni soprispeval k nastanku nesreče.
Motorja ne vozi več
Motorist je med drugim utrpel serijski prelom reber, zlome prsnice, koželjnice, ledvenega vretenca in križnice, obojestranski pnevmotoraks, podkožni emfizem, udarnino srca in pljuč, poškodbo ledvice. Njegovo življenje je bilo v nevarnosti, po šeststopenjski Fischerjevi lestvici so težo poškodb ocenili s pet. V času sodnega postopka mu je bila priznana tretja kategorija invalidnosti z omejitvami in osemurnim delovnikom, si je pa prizadeval za polovični delovnik, ker več ni zmogel. Včasih je vozil motor, se družil, ljubiteljsko igral nogomet, zdaj tega ne počne več. Ni sposoben premeščanja bremen, težjih od petih kilogramov, opravil v prisilni drži hrbtenice in tistih, ki zahtevajo nemoteno funkcijo zgornjih okončin.
Zavarovalnica mu je februarja 2018 na račun nepremoženjske škode izplačala 4000 evrov, aprila 2021 pa še 128.000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (valorizirana vrednost je znašala 161.000 evrov). Prvostopenjsko sodišče mu je prisodilo še 42.000 evrov, višje sodišče je znesek (ker ni prispeval k nesreči) dvignilo na 93.000 evrov. Prepričan, da za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni dobil pravične vsote, se je obrnil še na vrhovno sodišče, ki mu je odmerilo še dodatnih 30 tisočakov.