Tako hudega tepeža, da se je celo onesvestila, groženj in različnih drugih vrst nasilja je bila v šestih mesecih, kolikor sta živela skupaj, deležna partnerica moškega, ki je bil na novogoriškem sodišču obsojen na dve leti zapora. Nasilnežu so ob upoštevanju že prej izrečene štirimesečne zaporne kazni za neko drugo kaznivo dejanje, izrekli enotno zaporno kazen dve leti in tri mesece. Višje sodišče v Kopru je sodbo v celoti potrdilo, da je postala pravnomočna, a so se nato zagovorniki obrnili še na vrhovno sodišče. To je njihovo zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo.
Možakar je nad partnerico izvajal najrazličnejše oblike psihičnega in fizičnega nasilja, ni ga motilo niti, da se nad njo znašal tudi vpričo otroka. Ženski je grozil, da jo bo ubil, enako da naj bi končala tudi njena mati in oče. Izsiljeval jo je za denar, ji zapovedoval, kaj sme in česa ne, ter ves čas nadzoroval njene telefonske in druge komunikacije ter stike. Tako jo je pretepel, da je bila v modricah in si zato pogosto ni upala zapustiti doma. Pretepel jo je tudi tako hudo, da je izgubila zavest. Od nje je zahteval denar, večkrat jo je prisilil k zlorabi drog, pogosto klofutal, boksal in brcal po vsem telesu, da zaradi bolečin ni bila sposobna za službo. Zahteval je, da se mu vselej oglaša na telefon, ji prepovedal, da bi o tem, kar se ji dogaja, spregovorila z drugimi. Zaradi vsega tega je bila psihično, fizično in čustveno strta, shujšana in prestrašena. Iz strahu pred njim je njegove ukaze upoštevala in se izogibala neposrednim stikom s starši, je ugotovilo novogoriško okrožno sodišče, koprsko višje sodišče pa je temu sledilo.
Le kdaj je prespal …
Obramba se je na vrhovno sodišče pritožila iz več razlogov. Zatrjevala je, da obsojeni ne more biti kriv kaznivega dejanja nasilja v družini, saj se ta nanaša na osebe, ki živijo v družinski skupnosti. Ta pa v konkretnem primeru da ni obstajala. Družinska skupnost namreč pomeni dlje trajajočo življenjsko skupnost, zagovorniki pa so trdili, da moški in ženska nista živela skupaj: on naj bi pri njej le občasno prespal in »nista imela nobene volje za skupno življenje«. Toda vrhovni sodniki so se oprli na nesporno dokazana dejstva – da sta šest mesecev živela v skupnem gospodinjstvu skupaj z njenim sinom, on pa je bil neprestano z njo, tudi zaradi nenehnega nadzora nad njenim ravnanjem. Skupnost je torej bila trajnejša, njuno razmerje pa je zadoščalo standardu »družinske skupnosti«.
Zagovorniki so tudi trdili, da prvo- in drugostopenjsko sodišče svojih zaključkov o razmerju med obsojenim in oškodovanko nista ustrezno obrazložili in da sta jih sprejeli brez pravih dokazov. A vrhovno sodišče jih je opozorilo, da je »iz sodbe, ki je celovita«, jasno razvidno, na kaj je oprlo svojo odločitev. To je na podlagi izpovedb oškodovankinih staršev, sestre, osebne zdravnice, odpustnega pisma iz bolnišnice, izpovedb policistov, vzgojiteljice in tako dalje.
Brez izvedencev
Obrambi prav tako ni bilo všeč, ker nižji sodišči nista prisluhnili njenemu predlogu, da bi v primer vključili sodna izvedenca s področja travmatologije in psihiatrije. Travmatologa je predlagala, da bi ocenil naravo in obseg poškodb, ki jih je utrpela oškodovanka, ter podal mnenje o »vzročni zvezi med ravnanjem obsojenega in nastalimi poškodbami«. Vrhovno sodišče je odgovorilo, da so obsojenčevo vztrajno izvajanje fizičnega nasilja potrdile priče in listinski dokazi. »Ugotavljanje, ali je katera od številnih modric, ki jih je v kritičnem obdobju utrpela oškodovanka, posledica kakšnega ravnanja drugih oseb ali nje same, je za konkreten primer brez pomena,« piše v sodbi vrhovnega sodišča.
Psihiatričnega izvedenca za oškodovanko so zagovorniki predlagali, da bi ocenil njeno psihično stanje. Po njihovi oceni je namreč partneričino pričanje le posledica preganjavice zaradi uživanja prepovedanih drog. A sodniki so jih opozorili, da so njene besede potrdile tudi druge priče – te so dogajanje zaznale same ali pa jim je o njem povedala oškodovanka. Tudi navajanje obrambe, da je edini dokaz o obsojenčevem siljenju v zlorabo drog le njena izpoved, ki jo je dala na policiji, so zavrnili. O tem sta namreč pričali tudi njena zdravnica in strokovna delavka s centra za socialno delo.