Se spomnite tiste plahe, sramežljive sošolke iz srednje šole, ki se je večinoma osamljeno držala zase? Vsak razred je vedno imel kakšno takšno dekle. To je opazil tudi Stephen King, legendarni pisatelj, ki si je svoj prvi kruh služil z učiteljskim poklicem. Opazovanje kompleksne in pogosto tudi izjemno krute dinamike med najstnicami ga je navdihnilo k pisanju kratke zgodbe, iz katere je ob spodbudah njegove žene Tabithe sčasoma nastal roman, naslovljen Carrie.
Knjiga, v kateri je združil teme medvrstniškega nasilja, mladostniške krutosti in telekineze (sposobnost premikanja predmetov s pomočjo misli), ob izidu leta 1974 ni šla kaj prida v prodajo. Prek skupnega prijatelja pa je po naključju zanjo izvedel režiser Brian De Palma, ki v tistem času prav tako še ni imel pokazati kaj posebno odmevnega. Zgodba se mu je zdela fantastična in studijske šefe je prepričal, da je po njej vredno posneti film. Prižgali so mu zeleno luč, a ostali precej zadržani in odobrili zelo skromen proračun v višini slabih dveh milijonov dolarjev (kar bi danes pomenilo slabih deset milijonov evrov). Dokaj redko se zgodi, da filmi iz žanra grozljivk obveljajo za kakovostne izdelke, ki še leta in desetletja po izidu spadajo med filme, ki jih je vredno pogledati. Carrie je eden izmed njih. Že ob izidu jeseni 1976 je naletela na zelo prisrčen odziv tako kritikov kot gledalcev in v blagajne prinesla več kot 33,8 milijona dolarjev. Ameriška Akademija filmskih znanosti in umetnosti jo je nominirala za dva oskarja (Sissy Spacek in Piper Laurie za najboljši igralki v glavni in stranski vlogi), kar je dosežek, s katerim se lahko pohvali malokatera grozljivka.
Silni uspeh filma Carrie je dal pospešek pisateljski karieri Stephena Kinga, ki dandanes velja za nespornega kralja grozljivk, po čigar knjigah so posneli več kultnih filmov (Kaznilnica odrešitve, Izžarevanje, Zelena milja, Tisto in mnoge druge). Kot je pred leti povedal v intervjuju, so mu za avtorske pravice za Carrie plačali le 2500 dolarjev (to bi danes pomenilo okoli 12.000 evrov), kar je zares uboren znesek, a je bil nadvse vesel priložnosti, da bo njegova stvaritev zaživela na filmskem platnu. Tudi s končnim izdelkom je bil zelo zadovoljen, kot pravi, so nekatere reči v filmu še boljše, kot jih je sam napisal v romanu.
Takšnega mnenja je denimo o liku, s katerim je debitiral John Travolta: »Imel je manjšo vlogo, kot bi si jo zaslužil, a je lik odigral tako dobro, kot si samo želim, da bi ga sam napisal.« Navdušen je bil tudi nad Spacekovo, ki je odigrala vlogo trpinčene srednješolke Carrie, ki v zgodbi preide od žrtve do povzročiteljice nasilja.
Greh prve menstruacije
Bralci knjig, ki so pogosto razočarani nad tem, kako ohlapno filmske adaptacije sledijo literarnim predlogam, so bili v primeru Carrie zelo zadovoljni. Grozljivka namreč brez večjih odmikov sledi pripovedi, kot si jo je zamislil King. Začne se pri uri športne vzgoje, kjer gledalec takoj opazi, da je svetlolasa Carrie nekoliko drugačna od drugih deklet. Videti je bolj plaha, nesproščena, sramežljiva in tudi rahlo čudaška, kar je posledica odraščanja ob versko blazni mami (Piper Laurie), ki v vsem vidi greh. Tudi v normalno razvijajočem se ženskem telesu, zato s svojo hčerko nikoli ne govori o menstruaciji. Ko ubogo dekle pri športni vzgoji prvič dobi menstruacijo, jo v smrtni grozi zajame panika, med sošolkami pa ni nobene, ki bi ji pomagala ali ji vsaj razložila, kaj se dogaja. Še več, vrstnice se njeni nevednosti posmehujejo in jo začnejo obmetavati z vložki ter tamponi. Med to neverjetno kruto epizodo medvrstniškega nasilja se začne pri Carrie pojavljati zmožnost telekineze. Opazi namreč, da lahko z mislimi premika stvari, kar je danost, ki se v naslednjih tednih ob novih trpinčenjih le še krepi.
Njeno ponižanje v šolski telovadnici prekine profesorica Collins (Betty Buckley), ki dekleta kaznuje, kar pri sošolki Sue (Amy Irving) vzbudi obžalovanje, pri Chris (Nancy Allen, ki je bila v resničnem življenju žena režiserja de Palme) pa le še okrepi slo po izživljanju nad Carrie. Sue se želi oddolžiti Carrie, zato svojemu fantu Tommyju (William Katt), enemu najbolj priljubljenih dijakov na šoli, veli, naj na maturantski ples povabi Carrie namesto nje. Chris pa medtem s svojim fantom, ki ga je igral John Travolta, skuje scenarij za odvratno maščevanje, po katerem bi Carrie na maturantskem plesu razglasili za kraljico večera, ko bi prišla na oder, pa bi se nanjo zlilo vedro svinjske krvi. Kljub začetnemu nezaupanju in materinemu svarjenju, da se vsi le norčujejo iz nje, Carrie sprejme Tommyjevo vabilo, si sešije bleščečo rožnato obleko in se uredi v dekle, ki ne le da ni tarča posmeha, pač pa gre za ples z najbolj priljubljenim fantom na šoli. Seveda gledalec vseskozi ve, da ne gleda romantične komedije, a v teh kadrih se zdi, da si bo Carrie lahko ustvarila vsaj en lep spomin na srednješolske dni.
Krvavo maščevanje
Vrhunec večera nastopi z razglasitvijo kralja in kraljice plesa. V trenutku največjega zmagoslavja, ko Carrie vse vzhičena stoji na odru, prepričana, da je končno sprejeta med vrstniki, se sproži past, ki sta ji jo nastavila Chris in njen fant. Izpod stropa se nanjo zlije vedro prašičje krvi. Razen dveh ali treh najbolj zlobnih sošolcev se nihče ne smeji, večina ljudi v dvorani je šokiranih in zgroženih, a v Carrie se sproži psihoza: zaradi let ponižanj in travme se ji zdi, da se ji vsi posmehujejo in da je bila njena osramotitev vseskozi del načrta vseh v dvorani. Ima popoln nadzor nad svojimi telekinetičnimi sposobnostmi: z močjo misli nepredušno zapre vse izhode iz dvorane, nato pa sproži gasilne naprave, prevrača mize in povzroči kratek stik na električni napeljavi ter s tem zaneti uničujoč požar. Sama odkoraka ven, v dvorani pa umrejo vsi tisti, ki so jo šikanirali, pa tudi mnogi tisti, ki je niso in so z njo sočustvovali. Tik pred koncem sledi še krvav obračun z mamo in požar domače hiše, kjer v ruševinah konča tudi Carrie.
Ker je bil film tako uspešen, je, kot veleva nepisano hollywoodsko pravilo, kmalu vzniknila franšiza, ki vključuje več filmskih nadaljevanj, televizijskih serij in tudi gledaliških uprizoritev. A Stephen King ni zadovoljen z nobeno od novejših adaptacij in pravi, da ne razume, zakaj bi na novo snemali nekaj, kar je bilo že v prvem poskusu odlično. Najbolj grozljiv del izvirne Carrie, ki se redno uvršča na sezname najboljših grozljivk in tudi najboljših filmov nasploh, ni krvavo nasilje, ampak dejstvo, da je mladih, ki so žrtve medvrstniškega nasilja, tudi danes ogromno. Nimajo sposobnosti telekineze, imajo pa orožje.
