Ko je naključni mimoidoči na sivo jutro v začetku novembra 1975 na opusteli plaži v bližini Rima naletel na izmaličeno truplo, ni mogel vedeti, da gre za Piera Paola Pasolinija, slavnega in razvpitega režiserja, čigar brutalni umor bo postal eden tistih, ki nosijo oznako »nerazrešen zločin«. Sprva je sicer kazalo, da je policija na pravi sledi: že nekaj ur po najdbi trupla so izsledili Pasolinijev avtomobil, v njem pa mladeniča, ki je po hitrem postopku priznal umor. Z nekaj očitnimi neskladji – fant je bil suhljat, poškodbe na Pasolinijevem truplu pa so nakazovale, da je moralo pri umoru sodelovati več krepkih oseb – se policija in sodstvo nista prav dosti ukvarjala.
Obveljalo je, da je Pasolini tistega večera na železniški postaji v Rimu pobral 17-letnega spolnega delavca, s katerim je nato na plaži nameraval občevati na izrazito grob način. Mladenič naj bi v samoobrambi režiserju zadal smrtonosne rane in pobegnil z njegovim avtomobilom. Uradna razlaga dogodkov tistega večera ne pojasnjuje, kako je prišlo do strahovitih poškodb in zakaj umor spominja na mafijsko likvidacijo. Pasolini je bil namreč zverinsko pretepen, večkrat prevožen z avtomobilom, njegovo truplo pa je bilo nato še delno zažgano. Sedemnajstletnika, ki je vse to priznal, so poslali v zapor za devet let, leta 2005 pa je šokiral s preklicem priznanja. Povedal je, da je zločin priznal, ker so mu resnični storilci grozili, da bodo pobili njegovo družino in prijatelje. Povedal je tudi, da so umor zagrešili trije moški z »južnjaškim naglasom«, ki so Pasolinija zmerjali z »odvratnim komunistom«. Policijo, ki je znova odprla preiskavo, je usmeril na Sergia Citta, Pasolinijevega prijatelja, ki je povedal, da je prepričan, da je šlo za politični umor, neposredno povezan s Pasolinijevim filmom Salò ali 120 dni Sodome. Pri slednjem je Citta sodeloval kot soscenarist. Policija je preverila sledi in zaključila, da niso dovolj trdne. Primer je tako ostal nerešen in storilci nekaznovani, umor pa še naprej buri duhove in poraja vprašanja, kdo je v resnici bil Pasolini, koga je tako motil in zakaj ga je doletela tako grozovita usoda.
Nadarjen provokator
Čeprav je imel ob smrti šele 53 let, je Pasolini za seboj pustil izjemno obsežen in raznolik opus, ki obsega poezijo, romane, eseje, gledališke igre in filme. Kot sin izpričanega fašista, ki je bil vojaški oficir v Mussolinijevi vojski, je Pier Paolo Pasolini dokaz, da jabolko včasih vendarle pade daleč od drevesa. V mladih letih – vmes so eno leto z družino celo živeli v Idriji – so mu bile namreč zelo blizu komunistične ideje, vendar nikoli ni postal član Komunistične partije, saj so ga zaradi njegovih političnih stališč, provokacij in homoseksualnosti odklonili. Umetnik, ki je nenehno iskal meje sprejemljivega in jih neštetokrat tudi prekoračil, je pri ljudeh vzbujal močna občutja. Nemara največkrat ogorčenje, a obenem tudi občudovanje zaradi iskrenosti in neustrašnosti v ostrini družbene kritike. V svojih delih je udarno kritiziral marsikaj: praznino potrošniške družbe, brutalnost oblasti, moč Cerkve, buržoazijo, hinavščino levice, vpliv množičnih medijev, zatiranje seksualnosti, izkoriščanje delavskega razreda in gotovo še marsikaj.
»Mislim, da je škandaliziranje pravica in biti priča škandalu užitek, tisti, ki to zavračajo, pa so moralisti,« je pred pariško premiero filma Salò ali 120 dni Sodome odgovoril na vprašanje, ali ob izidu pričakuje škandal. Nedvomno je vedel, da bo film gledalce šokiral, in prav gotovo je vedel, da bo sledil buren odziv, nemara tudi kakšna tožba. Navsezadnje so mu sodili več desetkrat, njegova dela pa so bila večkrat cenzurirana, prepovedana ali kako drugače omejena.
Neizrekljiva grozovitost
Film Salò ali 120 dni Sodome je eden najbolj mučnih, šokantnih in nasploh grozovitih filmov, kar so jih kdaj posneli. V večini držav so ga uvrstili na seznam prepovedanih. Kljub temu ima film, tako poznavalci, velikansko umetniško vrednost in globoko sporočilo. Gre za filmsko adaptacijo romana, ki ga je Donatien Alphonse François de Sade, bolj znan kot markiz de Sade (in »oče« izraza sadizem), leta 1785 napisal v zaporu, kjer je pristal zaradi nasilnih spolnih ekscesov. Gre za surov, ekspliciten in provokativen tekst, v katerem štirje bogati libertinci za štiri mesece ugrabijo skupino mladih, nad katerimi se zverinsko izživljajo tako psihično kot fizično. Pergamentni zvitki, na katere je de Sade zapisal to zgodbo, imajo v Franciji status nacionalnega zaklada, saj je avtor s šokantno zgodbo ustvaril portret sveta, v katerem je tistim, ki imajo moč, dovoljeno vse: zločini postanejo razvedrilo, človekove pravice pa nekaj, kar je mogoče mirno ignorirati v imenu užitka in nadvlade.
Pasolini je v tem besedilu videl vzporednice z italijansko družbo sredi prejšnjega stoletja. De Sadove libertince je preobrazil v fašiste in celotno dogajanje prestavil v Salojsko republiko. Štirje visoki fašistični veljaki ugrabijo 18 mladih fantov in deklet, ki v naslednjih štirih mesecih postanejo žrtve brutalnih in sadističnih zlorab. Pasolini je film razdelil na štiri dele, v katerih se nasilje stopnjuje. Fantje in dekleta, mnogi med njimi še mladoletni, so večkrat brutalno posiljeni, poleg spolnih zlorab fašisti njihovo dostojanstvo teptajo z drugimi skrajno ponižujočimi oblikami nasilja, med katerimi je tudi siljenje v uživanje človeških iztrebkov. Nasilje se stopnjuje vse do konca, ko so žrtve prisiljene opazovati, kako jih fašisti drugo za drugo umorijo na neizrekljivo grozovite načine.
Korak predaleč
»To je moj prvi film o sodobnem svetu,« je le nekaj dni pred smrtjo o filmu dejal Pasolini. S prizori ekstremnega nasilja, zlorab in poniževanj je podal kritiko totalitarizma, izkoriščanja moči in brezčutnosti kapitalizma. Ena od idej filma – da oblast, če se ji to dopusti, postane absolutna in brezobzirna – je sporočilo, s katerim je Pasolini nemara dregnil v napačno gnezdo. Kot je povedal njegov prijatelj Citti, je bil Pasolini oblastem vseskozi trn v peti. Dokler je snemal adaptacije literarnih klasik in filme o delavskem razredu, ga je še bilo mogoče tolerirati, sčasoma pa je postajal vse nevarnejši. V letih po njegovi sumljivi smrti se je pojavilo več teorij, vključno s tisto, da je nameraval objaviti knjigo, ki bi razkrila korupcijo in kriminalna dejanja nekaterih visokih predstavnikov oblasti. Vprašanje, kdo je naročil njegov umor in kdo ga je izvedel, ostaja nerešeno. Kljub temu pa je precej verjetno, da so prav zaradi njegove prezgodnje smrti Pasolinijeva sporočila dosegla širši krog ljudi.
