Z milo soprogo sva se ravno odpravljala v dolino na lep koncert. Takšnih tu gori res nimamo!
»Ja kaj si pa obul?« me je strogo premerila žena.
Pogledal sem čevlje in se čudil, kaj neki je tokrat narobe.
»Ne moreš vendar prištorkljati v Cankarjev dom v gojzarjih!«
Hm, to je res. Ampak v našem zasanjanem domovanju imamo pač zimo.
-
Po medijih so že tedne pred božičem ugibali, ali bo na praznik snežna pravljica ali navadna čofta. Tako je tudi sicer prepevalo vse, kar zna tipkati in čvekedrati. »Bo sneg? Se bomo prebudili v belo jutro? In sploh.«
In so poročali: »Oh, v Mariboru imajo že 10 centimetrov. Na Pohorju bo zdaj zdaj padlo še pet centimov več. Joj, kako lepo!«
Duše nemarne! Ja kaj smo pa mi? Na predpraznični dan smo imeli skoraj 20 centimetrov. In še je nekaj letelo po zraku, vendar mene to ni posebej zanimalo. Kakšno urico ali dve sem se pošteno namučil!
Ja, takole je bilo.
»Glej, zunaj sneg jeee …« Na pesmico o beli snežinki sem se spomnil tudi ob letošnjem sneženju. Oh, pravijo ljubi gostje iz Ljubljane, pri vas je kot v čarobni deželi. Seveda je. Včasih imamo snega, da ti srce zaigra. Pred tremi leti so ga namerili 70 centimetrov. Res, čudovito.
Toda, lepo prosim, šele takrat, ko je vse skidano. In ko se traktor, ki pluži, prebije do nas.
-
Zadnjič je soseda z lopato čistila cesto, ker je na tleh ostalo še kar nekaj zaplat snega.
»So klicali vnuki iz mesta,« je rekla. »Hej, babi, a imate spluženo in počiščeno? Pridemo jutri na kosilo.«
Ja, seveda. Tako je z obiskovalci v naši vasici. Ne vedo, kaj zamujajo! Kako lepa je šele naša snežna pravljica dan prej, ko pada snežna gnusoba! In ko premetavamo sneg, vrag ga vzemi, in nam z vej padajo mrzle kepe za vrat, hudir jih pocitraj – in se s strehe vsakih pet minut sesuje snežni plaz … Ja, ja, bela snežinka!
-
Zadnjič sva se s soprogo peljala k naši deci v Ljubljano. Ehej, kakšna kolona se je vila proti nama! Seveda, milijon dolincev je prišlo na izredno originalno misel: »Hoj, gremo malo na Rakitno! Tu imamo meglo, tam gori je pa sonce …«
Ja, zelo domiselno.
Prav posebno razigrani so vozniki avtov, ki imajo pogon na vsa kolesa.
»Ja kaj pa rabiš terenski avto?« jih ves čas špikajo prijatelji in sosedje.
In srečneži gledajo v tla, ker ne vedo, kaj bi odgovorili.
No, potem pač pridejo v našo vasico. In se nemudoma domislijo, da bi preizkusili ta čudežni pogon na vsa kolesa. Zasneženi travniki so polni vijugastih kolesnic. »Auuu, kako fino gre!« vriskajo »terenci«. Pred dnevi se je eden zapodil v sneg kar pri križišču. Ampak mi imamo ob cestišču lepe jarke in kotanje, ki jih sneg lepo prikrije. Tako je frajer čofnil v jamo, da so ga pol ure zibali in porivali sem ter tja, preden je spet pririnil na cesto.
Ampak, če še ne veste: tudi mi imamo večkrat meglo. Pa še kakšno! Naši sodržavljani seveda rinejo k nam, četudi ne vidijo prsta pred očmi. Pa jim ne bi bilo treba, kajti v naši vasici imamo lokalno vremensko postajo, opremljeno z dvema kamerama. Pozor: če se na zaslonu računalnika prikaže cesta, vsa obsijana s soncem, imamo lepo vreme. Če se vidi le mleko, je megla kot nekoč v Londonu. Razumete? Potem pa zamišljeno brodijo naokoli in nas sumljivo opazujejo. Najbrž mislijo, da smo mi tu gori sami zakuhali meglo, samo da bi odganjali turiste.
Ma, kaj bi razumeli? Mi smo veseli vseh, ki pridejo. Itak takoj prepoznamo domačine. Kadar jih srečamo, mlado in staro pozdravlja in se smehlja, četudi se seveda prav vsi res ne poznamo. Ljubljančane takoj uganeš, ker ne pozdravljajo, ampak le čukasto gledajo.
Pa naj.
A več naših pravljic o čukastih ljudeh raje prihodnjič.
