Sašo Đukić je slovenist, voditelj, igralec, režiser, scenarist, producent in glasbenik. Nastopil je v filmih Klinika, Nekaj sladkega, Prigode kmeta Pajota 1 in 2, Veter v mreži, Črno na belem, Kriza 4 Life, Razpotje, Milice in Milice 2, Na svoji Vesni in Gola resnica, v televizijskih serijah Odprti oddelek, Komet 13 in Ja, chef! ter v oddaji Pri Črnem Petru. Najbolj znan je po liku Mame Manke, ki ga upodablja že 38 let.

Mama Mamka / Foto: Arhiv

Mama Manka / Foto: arhiv

So lik Mame Manke vsi takoj razumeli?

Lik je zelo poseben, tudi zato, ker se je razvijal skupaj s publiko, njihovimi željami in mojim zorenjem. Sprva je bil ustvarjen za golo zabavo, brez kakršnih koli želja po kakršnem koli cilju ali namenu. Že zelo zgodaj, v devetdesetih letih, pa sem spoznal, da ima vpliv predvsem na mlade in lik je postajal bolj odgovoren. Čisto na začetku ga predvsem niso sprejemale dolenjske kmečke ženice, ker je bil tovrstni humor pri nas še v povojih in so bile prepričane, da se iz njih norčujem. Ves čas je lik družbi nastavljal ogledalo, norčeval pa se je zgolj iz stereotipov. Ženice so se morda v tem prepoznale in si niso hotele priznati, da morda takšne so. Mankin humor je od nekdaj zelo neposreden.

Kako pa so ga sprejeli vaši najbližji?

Prijatelji in sošolci so bili nad likom že od samega začetka navdušeni. Vendarle smo bili generacija in zabavne so nam bile iste stvari. Ker sam lika sprva nisem hotel upodabljati, nanj nisem bil prav posebej ponosen, zato tudi doma o tem svojem »afnanju« dolgo nisem govoril, dokler se niso filmčki pojavili na Vašem kanalu TV Novo mesto. Mislim, da je bilo staršema malo nerodno, ker sta imela z mano bolj resne cilje, ne pa glumačenje, kot je oče temu mojemu početju dostikrat rekel. Zadnja leta je oče name zelo ponosen in se zelo rad pohvali, da njegov sin upodablja mamo Manko, kar me zelo veseli.

Kako pa je nanj gledal Roger Moore, slavni James Bond, ko ste ga s tem likom pozdravili leta 2000 med njegovim obiskom v Sloveniji?

Roger Moore je bil predvsem velik gospod in velik igralec, ki je v svojem življenju doživel že marsikaj nenavadnega, tudi burna šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta. To, da se je nek mlad fant oblekel v staro ženico, ga ni niti najmanj šokiralo. O liku sva se pogovarjala predvsem profesionalno in dal mi je tudi nekaj nasvetov, kako nastopiti pred publiko, da jo bom prej in lažje osvojil. Prvič sem ga sicer srečal že leta 1998, ko me je spoznal kot pevca na Unicefovem dobrodelnem koncertu v Cankarjevem domu in kot koordinatorja novomeškega odbora za Unicef. Drugič sva bolj intenzivno kramljala leta 2000, ko smo snemali film Na svoji Vesni, ki je izšel leta 2002. Vame je zelo verjel, tako da je hotel moj avtogram, ko sem ga jaz prosil za njegovega. In sva si ju izmenjala.

Kakšen pa se mu je zdel cviček, s katerim ste mu postregli?

To je pa posebna zgodba. Sprva cviček na dobrodelni večerji sploh ne bi smel biti na mizi, a so z njim na mojo prošnjo vseeno postregli. Sam sem tega dolenjskega posebneža že od nekdaj zagovarjal in tako sem imel dolge predpriprave in govor, preden sem kozarec natočil tudi »skrivnemu agentu takrat še njenega veličanstva«. Ob prvem požirku se je tako zelo skremžil, da sem bil prepričan, da mi bo kozarec zabrisal v glavo. Cviček pri njem ni bila ljubezen na prvi pogled. Čez čas mi je namignil, naj mu natočim še kakšen deci. Morda iz usmiljenja, ker je videl mojo žalost, morda zaradi druge priložnosti. Tokrat je vedel, kaj pričakovati, in spil ga je s slastjo. Od tretjega kozarčka dalje sva pila le še cviček. Naslednje jutro me je znova vprašal po njem in me prosil, da mu en karton spakiram za domov.

Sašo Đukić, levo s soigralcema / Foto: Arhiv

Sašo Đukić levo, s soigralcema Matjažem Javšnikom in Francijem Kekom / Foto: arhiv

Je to vino še vedno vaš spremljevalec ob obedih?

Cviček je pri nas doma vedno v hladilniku, najboljši je dobro ohlajen. Dobro pa je vedeti, h kateri hrani se poda. Tako da ga spijem takrat, ko je na meniju dobra domača hrana, morda malo bolj mastna. Sicer pa vselej vinsko karto prilagodim hrani, ki je na krožniku.

Kako pa se je humor po vaših opažanjih spreminjal skozi leta, odkar ste na sceni?

Preden je prišel moj čas, so pri nas kraljevali Jaka Šraufciger ter Dudek in Regica. Imeli so svojevrsten humor in ko sem se pojavil, je bilo to, kar sem počel, vse, samo to ne, česar so bili ljudje navajeni. Sprva je šlo pri meni za obešenjaški humor, kasneje je prerasel v staro kmečko filozofijo, ves čas je bil oster in marsikdo se je ob mojem nastopu znašel »na žaru«. Sam humor že vseh 38 let, odkar obstaja Mama Manka, spreminjam in prilagajam času. Nekdo, ki me je nazadnje videl pred petimi ali desetimi leti, ima morda čisto drugačno predstavo o meni. Humor mora biti prilagojen ljudem, katerim ga predstavljam, sicer nima učinka. Slovenci se od nekdaj radi smejimo in zabavamo, od nekdaj radi vidimo, da se nekdo malo poheca s kom drugim. Bog ne daj, da se z nami. Radi imamo šale na račun vaškega župnika, policije, odnosov med možem in ženo, na račun politike, česar ne prakticiram, ker potem bi imel takoj pol sovražnikov in pol prijateljev. Humor se v osnovi ni spremenil, samo njegovo podajanje se je spremenilo. Na eni strani imamo standup, na drugi pa tako imenovano pripovedovanje zgodb, kar je moj način humorja. Na tak način ustvarim dobro slikovito atmosfero in poslušalca prestavim v situacijo, o kateri govorim.

Mama Mamka / Foto: Arhiv

Mama Manka / Foto: arhiv

Ste se kdaj s humorjem izmuznili kakšni potencialno neprijetni situaciji ali kazni za prekrške?

Ne da bi se spomnil. Sem resen, ko gre za takšne zadeve. V avto nikoli ne sedem oblečen v Mamo Manko, zadnjih 15 let imam tudi vedno šoferja, ki me pelje na nastope in z njih. Tja gredoč se pripravljam, nazaj gredoč pa počivam. Ker spoštujem zakone, tudi vem, da ne smem sesti za volan, če spijem kakšen deci preveč, in tega se držim. Zasebno sem pravzaprav na trenutke zelo siten in nič kaj zanimiv. Ljudje od mene pričakujejo, da bom zabaven ves čas, ampak enostavno tudi sam potrebujem premor. Nič kaj prijetno mi ni, ko me kdo v javnosti ogovori z Mamo Manko. Sem Sašo in sem igralec, humorist, ki upodablja ta lik.

Ste pa tudi režiser, scenarist, producent in glasbenik, pred kratkim ste napisali tudi svoj prvi mladinski roman Mark Fenton: Operacija Trubar. Kaj vas je navdihnilo zanj?

Pišem že od nekdaj. V osnovni in srednji šoli sem pisal skeče in scenarije za šolske prireditve, kasneje sem pisal pesmi za narodnozabavno glasbo, pa tudi za zabavno, ker sem bil od leta 1988 do 1994 pevec v eksperimentalni skupini Michelangelo. Kasneje sem začel pisati scenarije za celovečerne filme in televizijske nadaljevanke. Vmes sta bili tudi dve diplomski nalogi in cel kup strokovnih seminarjev ter člankov za različne revije. Od leta 2006 sem vse do leta 2021 intenzivno deloval kot pisec kreativnih oglasov, kar se mi je docela priskutilo. Ideja o romanu pa je v meni zorela dolgo časa. Zgodbo romana Mark Fenton: Operacija Trubar sem imel v glavi že vsaj deset let. In ko sem imel prvi možen čas zase, sem zgodbo zlil na papir in tu je prvi del, verjamem da serije romanov o mladem Marku Fentonu, ki je pravzaprav nekakšna različica mladega Jamesa Bonda. Napisal sem ga z željo, da bi morda zaradi moje zgodbe mladi več brali. Roman je tudi vzgojen in mislim, da mi je na dovolj nevsiljiv način uspelo mlade opozoriti na določene pasti in traparije, ki jih vidijo ali počnejo v življenju. Je pacifističen in opozarja na to, da je le miroljubna pot prava pot v življenju.

Roger Moore je bil predvsem velik gospod in velik igralec, ki je v svojem življenju doživel že marsikaj nenavadnega, tudi burna šestdeseta, sedemdeseta in osemdeseta leta. To, da se je nek mlad fant oblekel v staro ženico, ga ni niti najmanj šokiralo.

Pišete še kaj?

Ta hip že pišem nadaljevanje Marka Fentona. Istočasno zaključujem kratke zgodbe za otroke, zbirko kratkih srhljivih znanstvenofantastičnih zgodb, dva scenarija, lotil pa sem se tudi kuharske knjige, ki bo nekaj krasnega in okusnega.

Česa bi se lotili, če bi imeli neomejeno količino časa in denarja?

Če bi imel neomejena sredstva in časa na pretek, bi snemal filme in nadaljevanke, ustvarjal bi glasbo. Vse neodvisno od drugih, ki me dostikrat ne razumejo ali pa mi ne dajo priložnosti. Tudi zato, ker vame ne zaupajo in ne verjamejo, da zmorem in da imam dostikrat na koncu prav. Ne bi rad imel skrbi s tem, kako preživeti, ampak le kako ustvarjati in biti zaradi tega srečen. Vesel pa bi bil tudi, če bi me še kdo kdaj povabil v kakšen film, ker to me pa res osrečuje do konca, ampak žal vlog zame ni, ker vsi mislijo, da je moj skrajni domet le Mama Manka.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Zadnje čase imam rad samo mir. Dobra knjiga, dober film, dobra glasba. Sprehod v naravo, druženje s prijatelji … Zadnja tri leta imam še en hobi – urejanje vikenda, kar me zelo osrečuje, saj bom končno imel svoj raj, kamor bom lahko pobegnil, ko bom imel vsega dovolj. 

Priporočamo