Uspešnico Mreža (Network) so ob izidu leta 1976 umeščali v žanr politične satire, pol stoletja kasneje pa se da film gledati kot skrb zbujajoč, a dokaj resnicoljuben prikaz sodobne medijske krajine. Kar se je pred petdesetimi leti zdelo kot pretirano in zavoljo udarnosti karikirano portretiranje družbe, je dandanes marsikje zelo blizu resničnosti. V svetu, ko nam algoritmi novice o pedofilskih škandalih, eksekucijah tujih voditeljev, genocidu, bombardiranju in vzponu fašizma servirajo med oglasi za pomlajevalne kreme in videoposnetki prikupnih živalic, človek zlahka izgubi čut za to, kaj je zares pomembno. Režiser Sidney Lumet in scenarist Paddy Chayefsky sta pred petdesetimi leti poznala odgovor na to vprašanje: kar je zares pomembno, ni obveščenost javnosti, pač pa denar, ki ga prinašajo dobri ratingi. Do visoke gledanosti pa je najlažje priti, če je javnost nenehno šokirana, ogorčena ali jezna.
Naslajanje nad duševnim zlomom
Idejo za filmsko zgodbo o tem, kako daleč je televizijska hiša pripravljena iti v lovljenju pozornosti gledalcev, je scenarist Chayefsky mariniral več let, preden je napisal scenarij. Filmska zgodba, ki jo je predložil produkcijski hiši Metro-Goldwyn-Mayer, v ospredje postavlja lik Howarda Beala (odigral ga je Peter Finch), starejšega voditelja poročil na televizijski mreži UBS, ki mu zaradi porazne gledanosti grozi odpoved. Ko ga nekega dne pred začetkom vodenja oddaje obvestijo, da bo pred kamerami samo še dva tedna, nato pa bo moral spakirati, mu poči film. »Rad bi napovedal, da se bom čez dva tedna upokojil zaradi slabe gledanosti. Ker je bila ta oddaja edina stvar, ki mi je v življenju še kaj pomenila, sem se odločil, da se bom ubil. Čez teden dni si bom v tej oddaji v živo odpihnil možgane. Zato nas glejte prihodnji torek. To bi moralo piarovskim službam dati teden dni časa za promocijo oddaje. Iz tega bi morali iztisniti hudičevo dobro gledanost,« je v neposrednem prenosu smrtno resno povedal v kamero. Televizijska mreža ga je po tem ekscesu hotela kar takoj odpustiti, a je posredoval urednik stare šole Max Schumacher (William Holden), ki mu je izboril še eno vodenje poročil, in sicer zato, da bi se lahko javno opravičil in dostojanstveno poslovil. Namesto tega je Beale gledalcem serviral nov čustveni izbruh o tem, kako ima »poln kufer vsega sranja« in kako brez smisla je življenje: »Ne vemo, zakaj trpimo vso to nesmiselno bolečino in ponižanja … Kdor v tem norem svetu, kjer vlada morija, še vedno trdi, da je človek plemenito bitje, si laže.« Ker se mu je že drugi zaporedni večer v prenosu v živo takole snelo, so številke gledanosti nenadoma poskočile. Namesto da bi šefi Beala po teh izbruhih diskretno umaknili in mu morda predlagali psihiatrično pomoč, so v njegovem zlomu prepoznali priložnost za izboljšanje gledanosti.
Da tragične osebne zgodbe vzbujajo močna čustva in pritegnejo gledalce, je zelo hitro sprevidela hladna in preračunljiva producentka Diana Christensen (Faye Dunaway), ki je poskrbela, da je Beale dobil celo svojo oddajo The Howard Beale Show. Večerna poročila so se tako preobrazila v bizaren cirkus, v katerem je Beale nastopal kot nekakšen pridigar in v kamero ves zaripel rohnel o katastrofalnem stanju sveta, bogatenju elit, moči multinacionalk, pogubnosti kapitalizma in vsesplošni odtujenosti. V eni od oddaj je gledalce spodbudil, naj odprejo okna in skupaj z njim kričijo: »Besen sem kot hudič in ne grem se več tega!« To je najbolj znani citat iz tega filma in tudi eden najbolj znanih citatov filmske zgodovine nasploh. Paradoksalno so njegove s čustvi nabite oddaje, v katerih je žolčno kritiziral tudi svoje nadrejene in medije nasploh, dvignile ratinge potapljajoči se televizijski hiši in jo povlekle iz rdečih številk. Za vsak slučaj je producentka Christensen v program vključila še nekakšno nadaljevanko, ki so jo sestavljali posnetki resničnih terorističnih napadov – vse za to, da so ogorčeni in šokirani gledalci ostali prilepljeni na zaslone. Celotna reč ni trajala prav dolgo. Ko je Beale v svojem preroškem zanosu začel ogrožati poslovne interese lastnikov mreže in javno razgaljati njihove sumljive posle, je njegova priljubljenost pri vodstvu hitro skopnela. Ko so se ga po začetnem navdušenju naveličali tudi gledalci in je njegov šov nehal prinašati dobiček, je s perspektive šefov postal brez vrednosti, zato so ga kratko malo likvidirali. Pred kamerami, se razume, saj bi bila velika škoda, če iz takšne stvari ne bi naredili spektakla.
Resnične smrti
Ni povsem jasno, ali je scenarist Chayefsky navdih za zgodbo črpal iz resničnega življenja (sam je to zanikal), a dejstvo je, da je leta 1974 mlada televizijska voditeljica med vodenjem oddaje storila samomor. 29-letna Christine Chubbuck, za katero so vsi vedeli, da se bori z depresijo in da si pri delu želi pokrivati resnejše vsebine namesto škandaloznih zgodb, je nekega dne v kamero dejala: »V skladu z uredniško politiko, po kateri vam ponujamo najbolj neposredna in detajlna poročila o krvavih in brutalnih novicah, sedaj sledi ekskluziven prikaz poskusa samomora.« Izvlekla je orožje in se ustrelila. Dogodek je pretresel ameriško javnost in za kratek čas odprl vprašanja o odgovornosti medijev in meji med poročanjem ter iskanjem gledanosti, nakar se je na nesrečno novinarko pozabilo, senzacionalizem pa se je še stopnjeval.
Vrhunska igra
Z Mrežo pa je povezana še ena smrt. Nekaj tednov po premieri filma, v katerem je po mnenju mnogih odigral najboljšo vlogo svojega življenja, se je Peter Finch zgrudil v hotelski avli med promocijo filma. Srčni zastoj glavnega igralca je bil škandal, zaradi katerega je bila Mreža deležna še večje publicitete, kar je na tragično-ironičen način še dodatno potrdilo njeno sporočilnost. Finchu so dva meseca kasneje posthumno podelili oskarja za najboljšo moško vlogo, Mreža pa je ob skupno desetih oskarjevskih nominacijah slavila v še treh drugih kategorijah: za najboljšo igralko v glavni vlogi (Faye Dunaway za portret ledeno hladne in brezdušne producentke), najboljšo igralko v stranski vlogi (Beatrice Straight za vlogo prevarane žene, ki se v kadru pojavi zgolj za pet minut) in za najboljši izvirni scenarij (Paddy Chayefsky). Kritiki so bili večinoma navdušeni, hvalili so predvsem prvovrstno satiro, izvrstno igro in dober tempo. Tisti, ki so Mrežo kritizirali, so filmu očitali, da je žaljiv do televizije in televizijskih gledalcev in da v njem liki preveč kričijo ter pridigajo. Mreža sodi med tiste filme, ki se odlično starajo. »Noben napovedovalec prihodnosti, niti George Orwell, ni imel nikoli tako prav kot Chayefsky, ko je napisal Mrežo,« je pred leti zapisal scenarist Aaron Sorkin.
