Na TV Slovenija je prišla kulinarična oddaja Okusi Slovenije, ki gledalce popelje na dišeče potovanje po različnih kotičkih države. V središču je kuhar Manuel Časar, ki v enajstih epizodah raziskuje slovenske regije in njihove najbolj prepoznavne jedi – od prekmurske gibanice do idrijskih žlikrofov.
»Moja prvotna zamisel je bila, da tradicijo postavim v nekoliko sodobnejši okvir. Zato sem želel, da se v oddaji ne pojavim v klasični kuharski obleki, temveč v narodni noši. Skupaj z Davidom Hojnikom sva ustvarila nekoliko modernejšo interpretacijo narodne noše, ki jo dopolnjuje predpasnik – tak, kot ga moški na kmetijah nosijo še danes. Tudi sam prihajam z vasi, zato mi je ta podoba zelo blizu. V Prekmurju moškemu predpasniku rečemo šörc, ženskemu pa förtok,« nam je v uvodu povedal Manuel Časar.
Podoben premislek ga je spremljal tudi pri samih receptih. Sprva je razmišljal, da bi tradicionalne jedi nekoliko moderniziral, a je kmalu naredil korak nazaj. »Večkrat sem se zalotil pri misli, da naši stari starši teh jedi verjetno ne bi pripravili na tak način,« pravi. Prav zato se je odločil, da ostane zvest izvirnim receptom in okusom, kakršne so poznali naši predniki. Kot poudarja, ima Slovenija izjemno bogato kulinarično dediščino, ki se je prenašala iz roda v rod in v vsaki regiji dobila svoje odtenke. Nadgradnja je sicer mogoča, vendar zahteva veliko občutka, saj lahko prehitro izgubimo bistvo jedi in z njim tudi del tradicije. »Zakaj bi to spreminjali, če lahko širšemu Balkanu pokažemo prav to lepoto, ki jo imamo,« dodaja.
Prekmurka gibanica
Čeprav že skoraj desetletje živi in dela na Primorskem, kulinarični kompas kuharja Manuela Časarja še vedno zanesljivo kaže proti Prekmurju. Letos namreč začenja že deseto sezono dela v Portorožu, a kot pravi, ga okusi domače pokrajine spremljajo na vsakem koraku. »Včasih pravim, da sem kot štorklja. Kamor koli grem, vedno vem, kje je moj dom. Tako kot štorkljin je tudi moj kulinarični kompas vedno usmerjen proti Prekmurju,« pravi. Prav zato posebno mesto v njegovem kulinaričnem svetu zaseda tudi prekmurska gibanica – ena najbolj prepoznavnih slovenskih sladic in hkrati skrbno varovana kulinarična posebnost.
Kot pojasnjuje Časar, ima prava prekmurska gibanica tudi zelo jasna pravila. Visoka mora biti približno od sedem do devet centimetrov, z lepo vidnimi plastmi oziroma gubami, po katerih je dobila ime. Nadev sledi natančnemu zaporedju: mak, skuta, orehi in jabolka, zaporedje pa se ponovi dvakrat. Na dnu je krhko testo, med plastmi vlečeno, končni rezultat pa mora biti ravno prav sočen. »To je prava prekmurska gibanica. Vse ostalo je lahko gibanica po prekmursko ali kakšna druga različica,« poudarja Časar.
Če bi moral tujcu Slovenijo predstaviti z eno samo jedjo, bi brez oklevanja izbral orehovo potico. Kot pravi, se je vedno loti z velikim spoštovanjem, saj nikoli ne veš, kakšna te bo pričakala, ko jo razrežeš. Slovenija sicer premore vrsto značilnih jedi – od kranjske klobase in blejske kremne rezine do matevža, jote ali različnih gubanc – a potica ima prav poseben status. V skoraj vsaki slovenski hiši se na mizi znajde vsaj enkrat na leto, najpogosteje za veliko noč, zato je sčasoma prerasla okvir kulinarike in postala del naše kulturne dediščine. Prav zato, pravi Časar, je orehova potica jed, ki na najlepši način pove, kdo smo.
Povsod uporabljamo podobne osnove
Ob tem priznava, da slovenska kulinarika pogosto temelji na podobnih živilih. »Slovenija je majhna dežela, zato v skoraj vseh regijah uporabljamo iste osnove – krompir, moko, zelje. Zelo radi delamo tudi z različnimi vrstami testa,« pojasnjuje. Razlog za to vidi tudi v preteklosti, ko so ljudje kuhali predvsem iz tega, kar so pridelali doma. Tudi sam je med snemanjem oddaje kdaj pomislil, da pripravlja podobne jedi, saj je pogosto posegal po ajdovi moki. Ker so oddajo snemali v studiu v Beogradu, kjer ajda ni tako pogosta kot pri nas, je enkrat slišal režiserja, ki je v šali pripomnil: »Opet ta heljda.« Časar se temu še danes nasmehne: »Takšni pač smo.«
Manuel se tudi dobro zaveda, da je kulinaričnih oddaj po televiziji danes veliko in da je kuharskih mojstrov, ki so tehnično morda še boljši, prav tako veliko. A prav zato je v oddaji Okusi Slovenije stavil na nekaj drugega – na sproščenost, iskrenost in pristno ljubezen do kuhanja. Kot pravi, je želel jedi pripraviti čim bolje, hkrati pa na lep in razumljiv način predstaviti slovenske regije ter bogato kulinarično dediščino. Prepričan je, da bodo gledalci prepoznali prav to preprostost in iskren odnos do hrane. »Mislim, da bodo začutili nasmeh in ljubezen do kuhanja. Prav to lahko oddaji pomaga, da živi tudi po prvem valu radovednosti.«
Za konec velja omeniti, da oddaja Okusi Slovenije ne nastaja v produkciji TV Slovenija. Na javni televiziji so se za predvajanje odločili po ogledu serije oddaj, saj so ocenili, da poudarek na tradicionalnih slovenskih jedeh predstavlja vsebino, ki jo želijo z veseljem približati tudi svojim gledalcem. »Oddaje smo odkupili. Gre za zimzeleno televizijsko kuhinjo, ki vedno pritegne široko občinstvo, hkrati pa za kratko televizijsko formo, od 10 do 15 minut, kakršno v programski shemi zelo pogrešamo,« nam je pojasnil odgovorni urednik Mario Galunič.
