V naši luštkani, a malce zmešani državici vse teče tako, da se zdijo dogodki kot déjà vu. Gre za občutek, da smo nekaj že doživeli. Pa to seveda ni le občutek, marveč se nam zgodovina ves čas na neki način ponavlja. Le da je včasih tragedija, kdaj kavbojski film, tu in tam pa kar komedija. V mojem časovnem stroju, saj zato ga pa imam napisanega ob naslovu, je spravljeno domala vse, kar je treba.
Torej, volilna kampanja se uradno začne 19. februarja. Ja, seveda. Se tudi vam zdi, da poteka v resnici že eno leto, če že ne vse od zadnjih volitev?
Nekoč, pred davnimi leti, smo že videli nekaj podobnega.
Leta 1992 smo imeli dokaj dramatične volitve. Od nekod so se nenadoma pojavili Demokrati. Pardon, ne Logarjevi, marveč Bavčarjevi, Kacinovi, Ruplovi, Omerzovi itd. Niso jih podpirali kakšni »kolesarji«, temveč radodarni kapital, kot se reče. Narisali so si logotip in maskoto – pikapolonico. Pa to še ni vse, že nekaj mesecev pred uradnim začetkom volilne tekme so po vsej Sloveniji razobesili velike plakate. Tekmeci so samo čukasto gledali in razmišljali, kaj je zadaj. Potem so kar vsi začeli dirkati. Vsa država je bila en sam plakatni direndaj. Nekatere stranke so se zato tako zadolžile, da so dolgove plačevale še leta in leta.
-
Je zdaj drugače? Načeloma ne. Že eno leto po širni očetnjavi gledamo oglase, za katere dolgo nihče sploh ni uganil, kaj pomenijo. In kdo jih je naročil. In plačal. Začelo se je z namigi skozi citate naših pesnikov in pisateljev, potem so zlagoma prihajala jasnejša sporočila o škodljivi vladi ter njenih neprijaznih ukrepih. Kmalu so mediji razkrili, kdo je krjavelj, ki vse to plačuje: podjetnik, bogatun, sicer razjarjeni podpornik stranke SDS. Velik domoljub, kot so nekje napisali, ki sicer nalaga denar v davčne oaze.
Ljudje so bili malce zbegani. Doslej so se stranke na plakatih hvalile, kaj vse obljubljajo in zakaj so najboljše. Zdaj pa nenadoma pljuvanje po tekmecih, se pravi negativna propaganda.
Toda tudi to smo v resnici že nekoč videli. Na prvih demokratičnih volitvah so takratni socialdemokrati lepili plakate, na katerih so bile na eni strani fotografije starih komunistov (Stalin, Brežnjev in drugi pajdaši vzhodnega bloka), a dodali še Milana Kučana. Na drugi strani so bili Willy Brandt in drugi evropski voditelji – ter dodali še Jožeta Pučnika. Jasno.
Občinstvo je bilo osuplo. Kako se je potem končalo, vemo.
No, ko smo že omenili leto 1992: vlado je sestavil dr. Janez Drnovšek. Demokrati (»pikapolonice«) so tik pred volitvami objavili celostranski oglas, na katerem so strašili ljudi s koalicijo LDS-SKD (Slovenski krščanski demokrati). Res lep izdelek, logotipa LDS in SKD sta se zložila v zgovoren križ! Nato so vseeno upali, da jih bo Drnovšek povabil v vlado. A jih ni. Naposled so se pikapolončarji pridružili LDS in živeli so srečno do konca mandata!
-
Pa zdaj? Kot bi se naši politiki ne učili iz zgodovine. Eni se zmerjajo kar tako, drugi prisegajo, s kom ne bodo šli v koalicijo, tretji le grdo gledajo in grozijo, kaj in koga bodo posekali, porezali, ali komu zaprli pipice.
Vsekakor bo zanimivo. Že nekajkrat smo imeli stranke ali združbe, ki so se skoraj razletele zato, ker so se ljudje skregali kot pes in mačka, potem pa bi morali znova sodelovati.
Malo me vse skupaj spominja na zakonca, ki sta v novi zakon pripeljala otroke iz prejšnjega življenja. In potem nekega dne mama pogleda na dvorišče in zavpije: »Hej, tvoji in moji najinega tepejo!«
Pomembno je, da ne bomo tepeni mi, volilci …
P.S.: Aja: beseda leta bo koalicija!
(Če ne, pa katera druga …)
