Igralec Svit Stefanija je širši javnosti postal znan z vlogo Lukasa Novaka v seriji Pop TV Nemirna kri, ki jo je snemal istočasno kot psihološko dramo Pošast za železno zaveso, v kateri upodablja serijskega morilca Metoda. Šestdelna serija prihaja na TV Slovenija 14. marca.
Kaj je bila vaša prva misel, ko ste dobili ponudbo oziroma ste prišli na avdicijo za serijo Pošast za železno zaveso?
Predvsem je bila moja prva misel, da bo to res velik izziv. Začutil sem tudi veliko odgovornost, ki jo glavna vloga prinese. Pojavljati so se mi začela različna vprašanja v zvezi s tem, kako se sploh pripraviti na tako vlogo, hkrati pa sem se zavedal, da bom moral ves čas ohranjati določeno distanco do lika in njegovih dejanj. Predvsem sem si želel ustvariti večplastnega človeka, in ne stereotipne »pošasti«.
Kaj vam je od snemanja najbolj ostalo v spominu?
Celotno snemanje se mi je vtisnilo v spomin. Veliko je bilo težkih prizorov, hkrati pa je bila ekipa super, tako da je bil na koncu to projekt, ki mi bo ostal v lepem spominu.
Je serija zelo »krvava« ali bolj psihološko napeta?
Mislim, da je bolj vpogled v psihologijo takšnega človeka in družbo, ki ga pripelje do takšnih dejanj. Ne bi rekel, da je pretirano krvava.
Vloga Metoda je povsem drugačna kot vloga Lukasa Novaka, ki ga upodabljate v seriji Nemirna kri. Kako ste preklapljali med tako različnima likoma?
Imel sem srečo, da sem se lahko med snemanjem Pošasti za železno zaveso popolnoma posvetil temu liku. Tako da mi ni bilo treba preklapljati med obema vlogama. S scenaristom in režiserjem Tomažem Gorkičem sva imela kar dolg proces predpriprav, tako da sem na snemanje prišel kolikor toliko pripravljen. Seveda pa je bilo igrati takšno osebo velik izziv. Sem pa hvaležen, da sem lahko hkrati sodeloval pri dveh tako različnih projektih.
Serija je navdihnil resnični primer slovenskega serijskega morilca Metoda Trobca. Ste o njem prebrali tudi dodatno gradivo?
Gledal sem kar nekaj serij, filmov in dokumentarcev o morilcih. Veliko sem tudi bral biografij različnih morilcev in iskal podobnosti s svojim likom. To mi je pomagalo, da sem bolje razumel motive in razmišljanje takšnega človeka. Seveda pa sta scenarij in serija popolnoma fiktivna, tako da sem se na koncu naslonil predvsem na scenarij in Tomaževo vizijo.
Kaj vas je med raziskovanjem najbolj šokiralo ali presenetilo?
Presenetilo me je, koliko podobnosti si serijski morilci delijo. Pri večini je umor manifestacija nekakšne sprevržene želje po nadvladi oziroma moči. Hkrati pa sem z raziskovanjem vedno bolj razumel, kako težka naloga me čaka, saj je takšne ljudi res težko oziroma nemogoče razumeti.
Če bi bil še živ – bi se želeli srečati s Trobcem?
Uf, ne vem. Verjetno bi si ga želel spoznati, če bi mi to pomagalo pri interpretaciji vloge. Drugače pa ne bi imel kake hude želje.
Očitno veljate za zelo poželjivega med Slovenkami oziroma Slovenci, saj ste bili izbrani za najbolj seksi Slovenca leta 2025. Vam takšne oznake laskajo ali vas tudi obremenjujejo?
S tem se ne obremenjujem, zdelo se mi je predvsem zabavno.
Ste zaradi prepoznavnosti že dobili kakšno nespodobno povabilo?
Zaenkrat še ne. Vse interakcije, ki sem jih do zdaj imel, so bile izključno pozitivne. Mogoče pa se z izidom Pošasti za železno zaveso to spremeni, bomo videli.
Kaj vas v prihodnjih mesecih čaka v gledališču in pred kamero?
Trenutno delamo predstavo v Anton Podbevšek Teatru o genocidu v Srebrenici. Premiera bo maja. Posneti pa moramo še nekaj prizorov druge sezone Nemirne krvi.
Kakšnih vlog si še želite v prihodnje?
Čim bolj raznolikih. Res sem imel srečo, da sem bil lahko hkrati pri dveh tako različnih projektih in da sem lahko hkrati razvijal dva tako različna lika. Podobno bi si želel tudi v prihodnje.
Razmišljate tudi o delu v tujini?
Zaenkrat še ne preveč. Bi si pa v prihodnosti želel tudi te izkušnje.
Ste že kot otrok radi nastopali?
Spomnim se, da smo v osnovni šoli delali predstave oziroma skeče in potem nastopali pred razredom in da sem že takrat v tem užival.
Kdaj pa ste prvič začutili, da vas igra zares nagovarja?
Ta poklic me je od nekdaj privlačil. Sem pa verjetno nekje v gimnaziji začel bolj resno razmišljati o tem, da bi šel na sprejemne izpite na AGRFT.
