Zadnjič sem v časopisu zasledil napeto zgodbo s sodišča. Pred sodnike so stopile zanimive gospe. Ena se je pisala Novak, druga Počivalšek, tretja gospa Mahnič. Menda so se mlatile s policisti. Zapeli so tudi koli. Vse tri so vse zanikale.
Priimke sem si kajpak izmislil. Pravih ne upam napisati, da ne bi še jaz dobil kakšne buške.
Ma, saj če si človek spremeni ime in priimek, ni takšna stvar. Tudi Dore Tomažič ni pravo ime in niti približno nisem podoben kakšnemu Doretu.
Ampak to je stara zgodba, ki sem jo že opisal.
Toda za to, da si želijo bivše gospe Brajdič in Hudorovac urejati dokumente z drugimi priimki, so drugačni razlogi.
Omenjeni priimki so namreč skoraj nalepke: »Aha, Rominje!«
(Brez skrbi, ne bom poskušal »cukrati« realnosti.)
Ampak tudi če bi ženske in dekleta v uvodu izbrale nemara priimek Blagne, Pirc ali morda kar Kopriva, se ne bi dosti spremenilo. Zaradi zunanjih, pa tudi notranjih razlogov.
Ime ne naredi človeka, marsikaj drugega seveda pa.
Nekoč slavna Elka Strojan je pred leti v najbrž edinem intervjuju povedala, kako so dobili novo družinsko ime …
Ko sta se z Miho Brajdičem poročila, je povedala za Mladino, je bil sin Miha zelo bolan. »Rekla sem, če bo sin preživel, se bomo vsi pisali po zdravniku Strojanu. Zdravnik je z Muljave in tam je veliko Strojanovih.«
Njeni otroci, vnukov itak niti ni znala prešteti, čeprav je številke poznala, črk pa ne, so bili potem zvečine Strojani. Z izjemo prvega: takrat se je zakoncema zdelo fino, če bi se pisal tako kot pokojni slovenski politik. Postal je Miha Marinko.
Z imenom Josipa Broza se upravne enote niso nikoli smele hecati. Glede navadnih politikov pa ni bilo težav in smo pred leti dobili tri nove Janeze Janše. Umetnike. Naš Janez jo je kar dobro odnesel …
-
Cigani, kasneje soudeleženci »romskega vprašanja«, niso imeli nikoli v zgodovini srečne zvezde. In še zdaj ne, pa seveda »civili« okoli njih zelo pogosto tudi ne.
V predvojnih časih so slovenski domoljubni časniki cigane radi obravnavali kot drhal, ki bi jo bilo treba nagnati kam v Afriko. (Franc Miklošič je v svoji študiji kmalu dokazal, da so v resnici evropski cigani prišli iz Indije …)
Čemu ta zgodba?
Kot mi je opisovala zdaj že pokojna babica, je v njihovi vasici v Suhi krajini med vojno skupna nesreča na neki način zbližala cigane in vaščane.
Nekega dne so prišli iz gozda in vprašali, ali bi morda lahko živeli pri njih, kajti v hosti so v smrtni nevarnosti. Katera koli vojska pride, je pripovedoval vodja Brajdič, jih preganja. »Lahko smo srečni, če nam samo zažgejo šotore.«
Prvi človek v vasi je odločil, da lahko prebivajo v njegovi baraki. Ampak samo do konca vojne, je pribil.
Med odraslimi so občasno nastajali prepiri, otroci so se pa hitro spajdašili.
Nekega majskega dne so vaščani našli barako prazno. Gostje so se vrnili v svoj gozd …
-
Z enim od starih Brajdičev se je nekoč pogovarjal naš novinar, ki smo ga klicali Slavc, čeprav je bil uradno nekaj drugega. Rekel mu je: »Mi cigani ne krademo. Vzamemo le tisto, kar nima lastnika.«
Lepa misel. Čez čas, ob naši imenitni privatizaciji (pokojni Ivan Oman je rekel kar »prihvatizacija), so jo ponotranjili številni bodoči tajkuni.
Besede »prihvatizacija« ne znam prevesti. Bo pa bolj razumljiv stavek znanega profesorja ekonomije: »Slovenci, ki niso imeli v žepu nič, so postali lastniki samo tako, da so nekaj ukradli.«
-
Tako, končujem.
Če je članek dober, povejte drugim.
Če ni, povejte raje meni. (Pač, piarovska modrost.)
Vsem zadovoljnim se torej vnaprej zahvaljujem.
Prosil bi le, naj me nikar nihče toliko ne ceni, da bi zaradi mene postal še en Dore Tomažič, ki bi ga biksal po svetu z mojim imenom. Tako ali drugače.
