Ivo Babić številni gledalci še vedno poznajo kot Amando iz televizijske serije TV Dober dan, čeprav že vrsto let ustvarja predvsem na gledaliških odrih. V ljubljanski Drami je nedavno prvič nastopila v monodrami Ivana pred morjem, nastali po romanu Veronike Simoniti, ki odpira vprašanja družinskih skrivnosti in zamolčanih ženskih usod. Tudi sama je raziskovala svoje korenine in odkrivala zgodbe, o katerih v družini dolgo niso govorili. V pogovoru se je dotaknila še otroštva v Beogradu, položaja igralk v gledališču in svoje vloge mame odraslih otrok.
V Mali Drami ste pred kratkim premierno nastopili v svoji prvi monodrami Ivana pred morjem. Kako ste sprejeli izziv, da boste ves večer sami na odru?
Do tega je prišlo po naključju, kot do marsičesa lepega v mojem življenju. Nekdo drug ni mogel sodelovati in sem bila druga izbira. To se mi je zgodilo že tolikokrat, da sem danes prav vesela, kadar sem druga izbira. Zdi se mi, da sem v življenjskem obdobju, ko sem pripravljena na takšne izzive. Pred desetimi leti bi imela veliko več strahov, zdaj pa sem bila precej mirna. K temu sta pripomogli tudi režiserka Lucija Trobec in dramaturginja Luna Pentek, ki sta bili tako sproščeni in samozavestni, da sploh ni bilo vprašanja, ali bom zmogla. O monodrami sicer nikoli nisem sanjala, saj me pri gledališču najbolj zanimajo odnosi. Toda tudi tukaj jih lahko raziskujem, le da gre za odnos s prostorom, rekviziti in občinstvom.
Predstavo sta ustvarjali mladi režiserka in dramaturginja. Kako ste doživeli sodelovanje z ustvarjalkama mlajše generacije?
Zelo me veseli, da prihajajo mlade ustvarjalke z ogromno znanja in zdravo samozavestjo, ki ni aroganca. Režija je bila dolgo predvsem moško področje. Zdi se mi pomembno, da prihajajo nove generacije žensk, ki imajo znanje, pogum in pripravljenost, da povedo svoje zgodbe. Ob njih lahko tudi ženske moje generacije dobimo prostor za svoje zgodbe.
Predstava govori o družinskih skrivnostih in zamolčanih dogodkih. Vas je spodbudila tudi k razmišljanju o lastni družinski preteklosti?
O svojih koreninah že dolgo razmišljam. Raziskovala sem tudi svoj DNK, predvsem materinsko linijo. To se mi zdi na nekak način osvobajajoče, saj ugotoviš, kako zelo smo povezani, ne samo znotraj družine, ampak kot človeštvo. Veliko bolj smo si blizu, kot bi lahko sklepali iz sveta, v katerem živimo. Po rezultatih raziskovanja DNK moja materinska linija izvira iz Afrike, od koder se je širila ali prek severne Afrike ali po skrajnem jugu Evrope do Andaluzije. Po očetovi strani pa sem raziskovala haplotip, ki izvira iz Azije in ki se je po poti prek Skandinavije in pribaltskih držav spustil do Like, od koder prihaja moj oče. Ko vidiš takšne poti svojih prednikov, se ti zdi skoraj neverjetno, kako pomembne so za nas danes nacionalne pripadnosti, ki so v zgodovinskem smislu razmeroma nov pojav.
Ste tudi sami šele kot odrasla ženska izvedeli za kakšno družinsko zgodbo, o kateri se prej ni govorilo?
Po mamini strani so bili v družini precej bolj odprti in so se o stvareh raje pogovarjali, po očetovi pa bolj zadržani. Šele pozneje sem izvedela, da je imel oče starejšo sestro, ki je umrla še zelo majhna. Babica o tem ni govorila. Po drugi strani sem vedela, da je mama med drugo svetovno vojno izgubila brata, starega komaj osem mesecev. To so bile bolečine, o katerih se ni govorilo, kot da se nekaj ni zgodilo, če o tem molčiš. Pa se je.
V zgodbi spremljamo usode več generacij žensk. Se vam zdi, da imajo ženske danes več možnosti odločati o svojem življenju kot nekoč?
Stvari se spreminjajo, vendar precej počasi. V zadnjem času sem sodelovala pri dveh projektih, ki se ukvarjata z ženskami med drugo svetovno vojno, Vojna nima ženskega obraza in Ivana pred morjem. O moškem junaštvu med vojno smo slišali veliko, vsakdanja junaštva žensk pa so ostajala ob strani, kot da niso pomembna. Ženske so se znašle na fronti ali v zaledju in prevzemale naloge, ki tradicionalno niso veljale za ženske. Ko se je vojna končala, pa so jih pogosto znova potisnili za štedilnik. Tudi pri nas so velike partizanke pozneje postale gospodinje ob svojih velikih revolucionarjih. Zato se mi zdi dragoceno, da mlajše generacije odkrivajo te zgodbe. Čeprav govorijo o velikih zgodovinskih dogodkih, so hkrati zelo intimne.
Letos ste praznovali 50. rojstni dan. Je bila petdesetica za vas pomembna prelomnica?
Petdesetica se sliši kot velika številka. Iz otroštva se spominjam praznovanj abrahama in takrat se mi je zdelo, da gre za res dolgo življenjsko obdobje. V petdesetih letih se lahko marsikaj zgodi. In se tudi je. Nimam pa občutka, da se kar koli zaključuje. Nasprotno. Zdi se mi, da je z leti odpadlo veliko balasta, ki se nabira med odraščanjem in življenjem. Stvari, ki jih ne potrebujem več. Zato grem naprej precej bolj sproščeno in svobodno.
Rodili ste se v Beogradu. Kakšni so vaši spomini na otroštvo?
Na otroštvo imam ogromno lepih spominov. Proti koncu osemdesetih let je politika začela močno vplivati tudi na naše življenje. V mestu se je čutila neka napetost, ki so jo moji starši verjetno zaznavali precej bolj kot jaz. Vse to je vplivalo tudi na našo selitev. Imeli smo srečo, da smo lahko odšli.
Ste z Beogradom še vedno povezani?
Seveda, tam imam družino in prijatelje. Za rojstni dan sta me prav lepo presenetili dve prijateljici iz Beograda, ko smo z gledališčem gostovali v Trstu. Res sem se počutila ljubljeno.
Po skoraj dveh letih študentskih protestov so parlamentarne volitve v Srbiji prinesle zmago študentske liste. Kako ste doživeli ta politični preobrat?
Zelo sem vesela teh sprememb. Vem pa, da je pred njimi ogromno izzivov, in upam, da jih bodo znali uspešno reševati.
Širše občinstvo vas je spoznalo kot Amando v seriji TV Dober dan. Vas ljudje po toliko letih še prepoznajo zaradi te vloge?
Seveda, in s tem imam prav dobre izkušnje. Nekoč sem na račun te vloge celo dobila vozovnico za vlak. Tako da se splača.
Se je vaš odnos do igralskega poklica z leti spremenil?
Predvsem imam občutek, da sem bolj razbremenjena. To se mi zdi velika kakovost obdobja, v katerem sem. Igro bolj jemljem kot igro, bolje vem, kaj me zanima, in se manj obremenjujem s tem, kako me vidijo drugi. Lažje se prepustim ustvarjanju. Pri dvajsetih ali tridesetih tega zase ne bi mogla reči.
Igralke pogosto opozarjajo, da se z leti nabor vlog zanje zoži. Imate tudi sami takšno izkušnjo?
Pravzaprav sem imela v zadnjih sezonah izjemno srečo. Meni osebno se zdaj dogajajo celo boljše stvari kot pred desetimi leti. Vem pa, da je zasedanje igralk po določeni starosti pogosto težava. Mislim, da se vendarle spreminja tudi zavedanje umetniških vodstev o tem, katere zgodbe so vredne pripovedovanja. Več pozornosti se namenja zgodbam žensk različnih generacij. V svojem gledališču imam občutek, da smo upoštevane in da bomo tudi v prihodnje.
Kako pomembno je pri tem, kdo vodi gledališče?
Vsi smo del nekega sistema, patriarhata, ki vpliva na naše razmišljanje. Včasih sem morda še bolj razočarana nad žensko, ki tega ne prepozna. Toda težava je predvsem v sistemu, ne v posamezni ženski ali moškem. Trenutno imam občutek, da imamo direktorico, ki želi tudi skozi naše zgodbe povedati nekaj pomembnega.
Kako pa se je z odraščanjem vaših otrok spremenila vaša vloga mame?
Zdaj sta otroka že odrasla in moja vloga je precej drugačna. Poskušam spoštovati njune meje, jima pustiti dihati in omogočiti, da se osamosvojita. Pomembno se mi zdi, da kot starš ne visiš ves čas nad otrokoma. To je včasih težko, včasih pa tudi olajšanje. Zaupam jima, da znata sprejemati dobre odločitve. Za zdaj sicer še živimo skupaj.
Tudi vaš partner je igralec. Je to prednost, ker bolje razume vaš poklic?
Zagotovo te lahko partner, ki je tudi sam igralec, v različnih obdobjih poklicne poti bolje razume kot nekdo, ki tega dela ne pozna. Poleg tega zaradi narave dela večinoma spoznavamo ljudi iz istega poklica. Vsi se tako in tako precej gibljemo v svojih mehurčkih.
Kaj vas v gledališču danes najbolj osrečuje?
Predvsem to, da imam trenutno na repertoarju predstave, kot so Tramvaj Poželenje, Vojna nima ženskega obraza, Hrup za odrom in Ivana pred morjem. Vse mi zelo veliko pomenijo in mi polnijo dušo. Lepo je, ko te delo ne izčrpava, ampak ti daje energijo. To se ne zgodi vedno. Zdaj imam srečo, da igram v predstavah, ki so mi res ljube.
