Živeč v Jugoslaviji se je ob nemalokateri uspešnici dalo pomisliti, da je bila uspešna zgolj pri nas. Stripi Alana Forda so tipičen primer. Ker je šlo za obdelovanje tedaj že minulega obdobja rokenrola, je kaj takega lahko kdo pomislil tudi v primeru filma Briljantina, ki je v obtok prišel leta 1978. Kar pa nikakor ne drži. Gre celo za najdonosnejši glasbeni film vseh časov, obenem pa je bila skladba You're the One That I Want, ki je na današnji dan leta 1978 dosegla vrh lestvice, prodana v več kot petnajst milijonih primerkov nosilcev zvoka. Mastno.
Mafija in rokenrol
Film je naslov vzel po sredstvu za utrjevanje pričeske, kakršne so postale modne v 50. letih prejšnjega stoletja oziroma obdobju rokenrola. Na modo je bistveno vplivala mladina, ki je bila italijanskega rodu, zaradi česar se jih je oprijel slabšalni naziv »greaseballs«, kar je obenem pomenilo nacionalistično žaljivko. Kot še za kakšnega priseljenca v ZDA je bil svet zabave tudi za Italoameričane priložnost in kot pevci so se potrdili že pred pojavom rokenrola. Najprej prek Enrica Carusa kot prve globalne pevske zvezde, potem se je v štiridesetih letih pojavil Frank Sinatra. Ko je vzniknil rokenrol, velike založbe sprva niso kazale zanimanja zanj, ker se jim je zdel minljiv pojav. Drugače je menila italijanska mafija, ki je že prej dosegla vpliv na delovanje nočnih klubov, še bolj na distribucijo džuboksov, prek katerih se je dalo prati denar in izsiljevati lastnike lokalov. Vplivni so bili tudi v založbah in na radijskih postajah. Afera Payola iz leta 1963, ki je razkrila, da so bili glavni promotorji rokenrola, kot je bil Alan Freed, podkupljeni, da so vrteli točno določene skladbe, je bila delo mafije. Tudi to je bil del zaničljivega odnosa do »greaseballsov«.
Da je glavnemu moškemu junaku filma Briljantina torej ime Danny Zuko in da je vrli Anglosaksonki, za katere naklonjenost si prizadeva, ime Sandy Ollson, se lahko zdi skladno z osnovnimi ameriškimi družbenimi konstrukti tistega časa, čeprav je v prvi inačici zgodbe bil glavni lik poljsko-ameriškega rodu. Namreč: tako kot Lasje je bila tudi Briljantina najprej glasbeno-gledališka predstava oziroma muzikal, ki so ga leta 1971 prvič uprizorili v Chicagu v najstarejšem in še delujočem blues klubu Kingston Mines. Tudi dogajanje je bilo prvotno umeščeno na srednjo šolo v Chicagu in ne v Kalifornijo, kjer se dogaja filmska zgodba. Leta 1972 se je predstava preselila na Broadway, kjer je s 3388 ponovitvami vse do muzikala Plesalci prve vrste (Chorus Line) veljala za najdlje trajajočo, saj se jo je igralo do leta 1980. Filmska adaptacija je omilila prvotno zgodbo, ki je bila bolj surov prikaz nasilja tolp in prestopništva v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V izvirni predstavi se je na primer preklinjalo, kar se v filmu ne. In zanimivo je, da je takrat komaj osemnajstletni Travolta igral tudi v gledališki predstavi, čeprav zgolj stransko vlogo oziroma enega od članov Zukove tolpe. Glavno vlogo so si izmenjavali drugi igralci, med drugim tudi Patrick Swayze in Treat Williams, ki je leta 1979 zaslovel v filmskem muzikalu Lasje.
Tudi v primeru filma Briljantina Travolta in Olivia Newton John nista bila prva izbira za glavni vlogi, pri čemer je bila za Newton-Johnovo, ki je bila od Travolte šest let starejša, bogatejša kariera. Leta 1974 je na tekmovanju za pesem Evrovizije zastopala Združeno kraljestvo in s skladbo I Honestly Love You ji je istega leta uspelo poseči po vrhu lestvice v ZDA, nato je leta 1975 uspeh ponovila s skladbo Have You Ever Been Mellow. Travolta je po drugi strani zaslovel v televizijski humoristični seriji Dobrodošli nazaj, Kotter, deseto mesto na ameriški lestvici, ki ga je leta 1976 dosegel s pevskim poskusom v skladbi Let Her In, pa tudi ni zanemarljivo.
Pridna učenka postane tigrica
Film Briljantina je izšel leto dni po filmu Vročica sobotne noči, čeprav je bilo sprva mišljeno, da bo izšel prej, vendar so jo zadržali zaradi uspešnosti gledališkega muzikala. Oba filma sta bila del iste pogodbe, ki jo je John Travolta v vrednosti milijona dolarjev podpisal za tri filme. Producent obeh filmov je bil Robert Stigwood, Avstralec, ki se je prebil kot menedžer zasedb Cream in Bee Gees ter je obenem produciral muzikal Lasje ter Jesus Christ Superstar. Ob svojem času je veljal za glavnega tajkuna v zabavni industriji in je bil zaradi homoseksualne usmerjenosti povod za skovanko žametna mafija.
Tudi v primeru glasbe za film Briljantina je imel pomembno vlogo Barry Gibb, saj je napisal naslovno in otvoritveno skladbo Grease, ki jo je zapel Frankie Valli iz zasedbe Four Seasons in je prav tako zasedla vrh avgusta 1978, torej po You're the One That I Want. Avtor slednje je Avstralec John Farrar, osebni avtor Olivie Newton John, ki ji je prispeval prve uspešnice. Obenem ne gre za skladbo, ki bi bila del originalne glasbene opreme iz časa, ko je bila Briljantina še zgolj glasbeno-gledališka predstava. Režiserju Randalu Kleiserju sploh ni bila všeč, saj se mu je zdela različna oziroma odstopajoča od zapuščine 50. let, čeprav se ob tem lahko vprašamo, kako je potemtakem kot uvodno skladbo dopustil Grease, ki je disko.
You're the One That I Want se v filmu pojavi na vrhuncu, potem kot se Danny prijavi na atletsko tekmovanje, ki se jih kot prestopnik ni udeleževal, a se je s prestopom med pridne hotel vnovič priljubiti Sandy. Tudi slednja se je odločila, da izstopi iz siceršnje vloge pridne učenke in se odene v prestopniško usnje ter ima, ko v zabaviščnem parku prestreže Dannyja, odetega v športni jopič, v ustih cigareto. V vsakem primeru se zgodba konča obče srečno.
Olivia Newton John, ki je umrla pred štirimi leti, je skladbo You're the One That I Want izvajala na svojih nastopih, medtem ko se je Travolta v nadaljevanju svoje kariere petju izogibal oziroma se je bolj posvečal igranju in plesu. Vseeno obstaja posnetek, na katerem skladbo družno izvedeta v živo. Obenem nikdar nista bila intimni par, čeprav sta priznala, da je med snemanjem filma obstajala obojestranska privlačnost, vendar v resničnem življenju nista prestopila črte.