Mislite, da je piratstvo mrtvo? Ni. Morda pa postaja bolj podobno Superhiku kot Robinu Hoodu. Spletna piratska knjižnica Anna’s Archive je v zadnjem času pritegnila veliko pozornost zlasti zaradi vse večjega financiranja s strani razvijalcev umetne inteligence. Najnovejša poteza tega piratskega arhiva pa je šokirala spletno javnost in mnoge uporabnike prestrašila, da so upravitelji arhiva šli predaleč. Slednji so namreč objavili, da so uspešno ustvarili "varnostno kopijo Spotifyja" in začeli distribuirati šokantnih 300 terabajtov metapodatkov in glasbenih datotek prek torentov.
Ta poteza predstavlja enega najbolj drznih incidentov prenosa podatkov v zgodovini pretočne glasbe in sproža resna vprašanja o prihodnosti projektov za ohranjanje digitalne dediščine, avtorskih pravic in vlogi umetne inteligence pri piratstvu.
Obljubljajo Libgen za glasbo
Po navedbah Anna’s Archive omenjeni zajem podatkov predstavlja več kot 99 odstotkov vseh vsebin, ki jih poslušajo uporabniki na spotifyju. To pomeni, da so ustvarili "največjo javno dostopno bazo glasbenih metapodatkov," ki vključuje informacije o 256 milijonih skladb. Še bolj presenetljiva je trditev, da so pridobili 86 milijonov dejanskih glasbenih datotek, kar naj bi predstavljalo približno 37 odstotkov vseh skladb, ki so bile na spotifyju na voljo julija 2025. Razlika med omenjenima odstotkoma izhaja iz tega, da uporabniki pač ne poslušajo vseh vsebin, ki so na spotifyju.
Pri zajemu datotek so dali prednost priljubljenosti. Upravljalci arhiva trdijo, da so iz prenosa izločili številne skladbe, ki se nikoli ne predvajajo, ali pa so slabe kakovosti, vključno s skladbami, ki jih je ustvarila umetna inteligenca. Njihov cilj je, kot pravijo, postati "prvi popolnoma odprt arhiv za ohranjanje glasbe" – nekakšen ekvivalent knjižničnemu arhivu Libgen, vendar za avdio vsebine. Trdijo še, da želijo ustvariti "avtoritativen seznam torentov, ki bi predstavljal vso glasbo, ki je bila kadarkoli ustvarjena."
Spotify je potrdil krajo
Spotify je medtem že potrdili, da preiskujejo morebitne zlorabe. Priznali so tudi, da je "tretja oseba prenesla javne metapodatke in uporabila nedovoljene taktike za izogibanje zaščiti digitalnih avtorskih pravic (DRM), da bi dostopala do nekaterih zvočnih datotek na platformi."
Podjetje sicer trdi, da so identificirali in onemogočili "zlonamerne uporabniške račune", ki so sodelovali pri tem nezakonitem početju, in da so uvedli nove zaščitne ukrepe proti tovrstnim napadom. Kljub temu ostaja nejasno, kolikšen del njihove knjižnice je bil dejansko prenešen in ali bodo sprožili pravne postopke za odstranitev torentov.
Arhiviranje ali gorivo za UI?
Uradna razlaga Anna’s Archive poskuša zveneti plemenito: ohranitev "človeške glasbene dediščine" pred uničenjem zaradi naravnih katastrof, vojn ali korporativnih odločitev. Kljub temu so mnogi poznavalci skeptični. Zlasti glasbi, ki se najbolj posluša, ta hip ne grozi nikakršno izginotje. Pod plemenitimi besedami se veliko bolj verjetno skriva klasično piratstvo. Še bolj verjetno pa je, da bi Anna’s Archive zbrani katalog glasbe znal v zameno za plačilo ponuditi razvijalcem modelov umetne inteligence.
Na povezavo z umetno inteligenco so hitro opozorili tudi uporabniki na forumih, kot je Hacker News. Pojavljajo se špekulacije, da je bil ta zajem podatkov izveden predvsem na željo raziskovalcev AI ali podjetij, ki potrebujejo ogromne količine avdio podatkov za urjenje svojih modelov. Slednji uporabljajo storitve, kot je Anna's Archive, ker se želijo izogniti neposredni pravni odgovornosti za pridobivanje teh podatkov. To je morda tudi razlog, zakaj so izključili glasbo, ustvarjeno z umetno inteligenco, četudi bi bila ta lahko kvalitetna.
Je to konec knjižnice?
Novica je med rednimi uporabniki Anna’s Archive, ki platformo uporabljajo predvsem za dostop do akademskih člankov in knjig, povzročila preplah. Mnogi se bojijo, da je arhiv s tem dejanjem šel korak predaleč. Glasbena industrija in velike založbe so namreč znane po svoji agresivnosti pri preganjanju piratstva – pogosto še bolj kot knjižni založniki.
Uporabniki na redditu so izrazili zaskrbljenost, da bo ta poteza "uničila dejansko pomemben literarni arhiv". Mnogi so ob tem opozorili tudi na usodo strani Internet Archive, ki je lani doživel hud pravni poraz proti glasbenim založnikom.
Drugi medtem verjamejo, da je arhiv zaradi svoje decentralizirane narave "odporen na uničenje" in da se lahko podatki vedno znova pojavijo. Kljub temu lahko nenehni pravni boji in tehnični izzivi obnavljanja terabajtov podatkov sčasoma izčrpajo donacije in voljo upraviteljev. Vsekakor pa se zdi, da se meja med idealističnim piratstvom oziroma ohranjanjem kulturne dediščine in zagotavljanjem podatkov za industrijo umetne inteligence vse bolj briše.
Če je človek še nekako razumel robinhudovsko piratstvo uporabnikov, ki nimajo dostopa ali pa sredstev, da bi se dokopali do vsebin, ki jih potrebujejo za študij ali za vpetost v svetovno kulturo, ima superhikovsko piratstvo, ko se krade vsebine od ustvarjalcev, da bi se z njimi diskontno okoristila najbolj premožna podjetja na svetu, ki za povrh želijo celo odpraviti potrebo po ustvarjalcih, zelo neprijeten vonj.