Botanični vrt Fakultete za farmacijo Univerze Paris Cité se razprostira na skoraj 3500 kvadratnih metrih. Do njega vodi pot med mogočnimi stavbami iz poznega 19. stoletja, ki jih je zasnoval priznani arhitekt Charles Laisné, in poznejšimi prizidki iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, piše Radio France International.
V toplejših mesecih študenti kosijo za mizami v senci laboratorijske stavbe, ki jo prepoznamo po številnih dimnikih. Toda vrt ni zgolj prijeten kotiček za oddih, temveč pomemben del njihovega izobraževanja.
»Ko študenti začnejo študij farmacije, jih najprej sprejmemo v vrtu,« pojasnjuje predavateljica in raziskovalka Florence Chapeland-Leclerc. Že na drugem srečanju z njo študenti v laboratoriju preučujejo vzorce rastlin, ki so jih nabrali na vrtu.
Zeliščarstvo med tradicijo in znanostjo
Odnosi med farmacijo in zeliščarstvom so v Franciji že dolgo napeti. Država je leta 1941 prenehala izdajati dovoljenja za opravljanje poklica zeliščarja, specializiranih trgovin pa je vse manj. Poleg tega takšne trgovine ne smejo več priporočati posameznih rastlin za zdravljenje.
Razprava o prihodnosti zeliščarstva ostaja razgreta. Medtem ko nekateri svarijo pred ponovnim uveljavljanjem alternativnih oblik zdravljenja brez znanstvene podlage, drugi obžalujejo izgubljanje tradicionalnega znanja o rastlinah.
Fakulteta za farmacijo Univerze Paris Cité poskuša povezati oba pristopa. Podeljuje tudi diplomo iz zeliščne medicine, namenjeno predvsem farmacevtskim tehnikom, ki želijo razširiti svoje znanje, pa tudi ljudem, ki se želijo poklicno preusmeriti.
»Izraz fitoterapevt je pravzaprav napačen. Tudi farmacevt namreč nima statusa terapevta,« opozarja Raphaël Grougnet, predavatelj in raziskovalec, specializiran za farmakognozijo. Ta veja uporabne znanosti preučuje zdravilne snovi naravnega izvora, ki jih najdemo v rastlinah, živalih, glivah in mikroorganizmih.
Poznavanje rastlin in gliv je tudi sestavni del izobraževanja farmacevtov, ki delajo v lekarnah. Njihov študij traja pet let, nato pa pridobijo še praktični doktorat. Že do drugega letnika morajo biti sposobni prepoznati 120 rastlinskih vrst.
»Rastline so vir številnih zdravil,« poudarja Grougnet. Lubje vrbe so že v preteklosti uporabljali zaradi njegovih protivnetnih in protibolečinskih lastnosti ter za zniževanje vročine. Iz snovi, ki jih vsebuje, so razvili tudi aspirin.
Rastline, ki zdravijo – in tiste, ki lahko ubijejo
Gredice v botaničnem vrtu so urejene po dveh različnih sistemih. Prvi temelji na botanični sistematiki, torej razvrščanju rastlin v družine, rodove in vrste. Sistem je povezan z delom švedskega botanika in zdravnika Carla von Linnéja, pozneje pa so ga pomembno spremenila nova spoznanja, povezana tudi z delom Charlesa Darwina.
Drugi sistem rastline razvršča glede na njihovo strupenost. Nekatere so strupene že v majhnih količinah, druge pa vsebujejo snovi, ki jih je mogoče ob ustreznem odmerjanju uporabiti v medicini.
Posebnost vrta so tudi rastlinjaki, ki so jih naredili v delavnicah Gustava Eiffla. Med letoma 2000 in 2002 so jih skrbno obnovili, danes pa v njih rastejo tropske rastlinske vrste.
Vrt je postal del kulturne in naravne dediščine soseske. Zanimanje zanj se povečuje, kar potrjujejo tudi okoliški prebivalci, ki se pogosto ustavijo pri vratih in opazujejo obrezovanje rastlin.
Toda večje zanimanje za rastline ne pomeni nujno tudi boljšega poznavanja njihovega sveta. Prav nasprotno – nepoznavanje lahko privede do nevarnih napak.
Usodna zamenjava podobnih rastlin
»Pogosta napaka je zamenjava čemaža s šmarnico, ki je strupena in lahko povzroči nevarne motnje delovanja srca, ali zamenjava žafranu podobne vodne rastline z divjim pastinakom,« opozarja Chapeland-Leclercova.
Podobnost med rastlinami je lahko zavajajoča, posledice napačne prepoznave pa resne. Zato je ob vsakem dvomu smiselno poiskati nasvet farmacevta, ki pozna zdravilne in strupene rastlinske vrste.
Vse bolj priljubljene aplikacije za prepoznavanje rastlin so po oceni raziskovalke razmeroma zanesljive. Pri gobah pa je položaj drugačen: aplikacije za njihovo prepoznavanje so še vedno premalo zanesljive, da bi se lahko na njihovi podlagi odločali, katere gobe so varne za uživanje.
V Franciji številne lekarne ponujajo tudi pregled nabranih gob. Chapeland-Leclercova ob tem poudarja, da je treba farmacevtu prinesti celoten nabrani pridelek, ne le nekaj izbranih primerkov. Le tako lahko ustrezno preveri, ali so se med užitnimi gobami znašle tudi nevarne vrste.
»Farmacevti imajo še vedno tudi naravoslovno plat, ki se je morda sploh ne zavedamo,« sklene raziskovalka.
