Ko so prvi kitajski avtomobili prispeli v Evropo, so se jim mnogi posmehovali. Veljali so za poceni, zastarele in brez možnosti v boju proti uveljavljenim znamkam, kot so bili Volkswagen, BMW ali Mercedes.
Le nekaj let kasneje evropski avtomobilski industriji grozi, da bo izpadla iz tekme. Podoben vzorec smo videli pri sončnih modulih, kasneje pri baterijah in nato pri umetni inteligenci. Zdaj ta trend dosega panogo, ki velja za neosvojljivo trdnjavo zahodne tehnologije: farmacijo.
»Leta 2030 bodo kitajska podjetja moja konkurenca, ne Merck,« je na nedavni konferenci za vlagatelje dejal izvršni direktor Pfizerja Albert Bourla. Njegova izjava zaznamuje prelomno točko, saj je farmacija dolgo veljala za zadnji branik zahodne inovativnosti. Nova zdravila namreč ne nastajajo v garaži, temveč zahtevajo milijardne vložke, leta kliničnih raziskav in visoko specializirane znanstvenike. Številni menedžerji so te ovire razumeli kot neprebojni zid pred novimi tekmeci, pišejo pri focus.de.
Premik znanstvenega težišča
Pascal Soriot, vodja britansko-švedskega koncerna AstraZeneca, dogajanje povzema takole: »Kitajska je v zadnjih petih do šestih letih postala temeljni del svetovnih farmacevtskih inovacij.« Zanj je jasno, da se znanstveno težišče industrije premika proti vzhodu. Časnik Wall Street Journal že govori o »prelomnem trenutku farmacevtske industrije«, podobnem tistemu, ko je kitajsko podjetje za umetno inteligenco DeepSeek pretreslo samozavestni ameriški tehnološki svet. Sporočilo je jasno: tudi farmacija doživlja trenutek, ko se njene stare gotovosti rušijo.
S tem se je spremenila tudi smer denarnega toka. Desetletja so kitajska podjetja kupovala patente in znanje na Zahodu, danes pa denar teče v obratno smer. Zahodni farmacevtski koncerni ne kupujejo več tovarn na Kitajskem, temveč kupujejo ideje iz Kitajske.
Pri Pfizerju so nedavno odšteli več kot 915 milijonov evrov predplačila kitajskemu podjetju 3SBio, da so si zagotovili pravice za novo zdravilo proti raku. Podobne poti ubirajo tudi AstraZeneca, Merck ter Bristol Myers Squibb. Lov na najobetavnejše učinkovine vse pogosteje vodi v Šanghaj, Sudžou ali Šenžen.
Zmagovita formula: Trikrat hitreje in za pol cene
Vzpon seveda ni prišel iz nič. V Pekingu so biotehnologijo že pred leti razglasili za državno prioriteto. Država močno spodbuja raziskave, postopki za odobritev zdravil so se drastično skrajšali, klinične študije pa potekajo znatno hitreje kot v Evropi ali ZDA. K temu pripomore tudi ogromen domači trg z milijoni pacientov, kar omogoča bistveno hitrejše in cenejše izvajanje kliničnih preizkusov. Kar na Zahodu pogosto traja leta, na Kitajskem organizirajo precej hitreje. Albert Bourla je razliko strnil v formulo, da kitajska podjetja zdravila razvijajo »za polovično ceno in trikrat hitreje« kot mnogi tekmeci.
Kljub temu Zahod še ni povsem zaostal. Kitajskim koncernom namreč pogosto primanjkuje tisto, česar ni mogoče zgraditi čez noč: mednarodne distribucijske mreže, izkušnje z zapletenimi postopki odobritve zdravil v Evropi ter ZDA in menedžerji, ki poznajo globalne farmacevtske trge. Mnogi zato na vodilna mesta že pospešeno zaposlujejo nekdanje kadre iz Pfizerja, Rochea ali Mercka, kar nazorno kaže, kje tičijo njihove trenutne šibkosti.
Današnji partnerji, jutrišnji tekmeci
A to ne spreminja širšega trenda. Še pred nekaj leti so kitajska podjetja mrzlično iskala dostop do zahodnih raziskav. Danes menedžerji iz Evrope in ZDA potujejo na Kitajsko, ker tam nastajajo učinkovine, ki bodo polnile njihove razvojne verige.
V tem se skriva tudi veliko protislovje. Vsaka milijardna licenčna pogodba zahodnim koncernom sicer prinese nova zdravila, a hkrati se kapital steka na Kitajsko, kjer ga znova vlagajo v razvoj naslednje generacije zdravil. Današnji partnerji bodo tako morda že jutri postali najhujši tekmeci.
Zgodba je torej dobro znana. V Evropi so kitajsko industrijo že večkrat podcenili: v deželi na sredini se je najprej začelo s cenejšo proizvodnjo, tej je sledil hitrejši razvoj, na koncu pa so nastali izdelki, ki zdaj temeljito spreminjajo svetovni trg.