Z oddaljenega japonskega otoka so odstranili 131 potepuških mačk, rezultati pa so bili precej nepričakovani. Med drugim so tako rešili sila redko vrsto goloba pred izumrtjem, znanstveniki pa so lahko v živo spremljali nepričakovano gensko odpornost teh ptic proti parjenju v sorodstvu.
Na otočju Ogasavara, ki leži približno tisoč kilometrov od glavnega otoka Honšu, prebiva edinstvena podvrsta japonskega gozdnega goloba z značilno rdečkasto glavo (latinski izraz zanj je Columba janthina nitens). Njegov obstoj je bil zaradi krčenja gozdov in vpliva podivjanih domačih mačk resno ogrožen. Leta 2008 so strokovnjaki ocenili, da je v naravi ostalo manj kot 80 teh ptic, vrsta pa je bila na robu izumrtja.
Da bi preprečili njihov pristanek na seznamu izumrlih vrst, so naravovarstveniki leta 2010 na otoku Čičijima začeli intenzivno loviti mačke. V treh letih so jih odstranili 131, s čimer je populacija teh plenilcev na otoku padla na manj kot 20.
Ukrep je prinesel izjemne rezultate. Število odraslih golobov je poskočilo s 111 na 966, število mladičev pa z devet na 189.
Hiter dvig populacije pa je strokovnjake sprva presenetil. Pri tako drastičnem upadu števila živali v naravi so namreč preživele ptice prisiljene v razmnoževanje z bližnjimi sorodniki, kar običajno vodi do kopičenja škodljivih genskih mutacij, bolezni ter slabše zmožnosti reprodukcije.
Skupina raziskovalcev z Univerze v Kjotu, ki jo je vodil Daiči Cudžimoto, je zato preučila gensko ozadje. Izsledke so objavili v znanstveni reviji Communications Biology.
Znanstveniki so primerjali genome divjih golobov z Ogasavare ter ptic v ujetništvu z genomi njihovih bolj razširjenih sorodnikov, navadnih japonskih gozdnih golobov. Analiza je pokazala, da je več kot 80 odstotkov genoma ogroženih golobov v homozigotnem stanju, kar nedvoumno potrjuje dolgotrajno parjenje v sorodstvu.
Kljub temu so imele te ptice znatno manj izrazito škodljivih mutacij kot njihovi sorodniki na celini.
Raziskovalci domnevajo, da je ključ do te odpornosti v njihovi evolucijski zgodovini. Golobi z Ogasavare so namreč stoletja pred prihodom človeka živeli v majhnih, izoliranih populacijah. Ta dolgotrajna izolacija je omogočila, da so se skozi čas naravno očistili najhujših genskih mutacij, veliko prej, preden je njihovo preživetje sploh ogrozila človeška dejavnost.
