Nova študija trdi, da ključ do Leonardove mojstrovine ni zlati rez (Sectio divina), temveč spregledan geometrijski lik, ki ga je mojster sam omenil v zapiskih. Odkritje povezuje risbo z univerzalnimi zakoni biomehanike in strukturo človeške čeljusti.
Skoraj petsto let po nastanku je torej ena najslavnejših risb v zgodovini, Vitruvijev človek Leonarda da Vincija, morda končno razkrita v svojem pravem pomenu. Nova študija zavrača stoletja dolgo prepričanje, da delo ponazarja mistični zlati rez. Namesto tega trdi, da ključ do razumevanja Leonardovih natančnih razmerij leži v spregledanem geometrijskem liku, ki ga je umetnik sam omenil v svojih zapiskih – enakostraničnem trikotniku.
Znanstvena biomehanika
Ta ugotovitev, ki jo je v reviji Journal of Mathematics and the Arts objavil londonski zobozdravnik Rory Mac Sweeney, preusmerja pomen ikonične risbe z estetskega idealizma renesančnega humanizma na področje znanstvene biomehanike.
Če drži, teorija dokazuje, da je Leonardo intuitivno razumel univerzalne matematične zakone, ki urejajo učinkovitost in stabilnost v biologiji – principe, ki jih znanost potrjuje šele danes in ki se pojavljajo povsod, od kristalografije do anatomije človeške čeljusti.
Vitruvijev človek, narisan okoli leta 1490, prikazuje idealizirano moško telo, hkrati vrisano v krog in kvadrat. Leonardo se je oprl na delo rimskega arhitekta Vitruvija, ki je v svojem traktatu De Architectura trdil, da se idealno telo lahko prilega obema popolnima oblikama. Vendar Vitruvij nikoli ni pojasnil, kako ju matematično povezati.
Znanstveniki so stoletja poskušali Leonardovo rešitev pojasniti z zlatim rezom (katerega vrednost je 1,618). Težava je bila v tem, da se natančne meritve risbe, kjer je razmerje med širino kvadrata in polmerom kroga med 1,64 in 1,65, nikoli niso natančno ujemale s tem slavnim razmerjem.
Predlagane so bile tudi druge teorije, ki so vključevale denimo osmerokotnike, vendar nobena ni zadovoljivo pojasnila izmerjenih dimenzij.
Natančni opisi
Sweeney se je osredotočil na podrobnost, ki so jo umetnostni zgodovinarji večinoma prezrli. Leonardo je v svojih znamenitih zrcalnih zapiskih, ki spremljajo risbo, natančno opisal položaj telesa, ko se noge in roke razširijo tako, da tvorijo enakostranični trikotnik med nogami.
Ko je trikotnik uporabil kot geometrijsko osnovo za konstrukcijo, so izračuni razkrili novo ključno razmerje: 1,633.
To razmerje se precej bolj ujema z Leonardovimi dejanskimi meritvami (1,64–1,65) kot zlati rez in je tudi temeljno v sodobni znanosti. Kot poudarja portal ScienceAlert, to razmerje ureja principe geometrijskega ravnovesja in prostorske optimizacije, na primer pri heksagonalnem zlaganju krogel (najučinkovitejši znani način pakiranja krogel) in v strukturah kristalov.
Najbolj presenetljiv del raziskave prihaja iz Sweeneyeve stroke – zobozdravstva. Razmerje 1,633 tudi natančno ustreza anatomski strukturi, znani kot Bonwillov trikotnik. To je geometrijski model, ki ga je leta 1864 opredelil ameriški zobozdravnik in povezuje oba čeljustna sklepa (kondila) s srednjo točko spodnjih sekalcev. Ta trikotnik, s stranicami približno štiri palce, velja za idealen geometrijski model za gibanje in stabilnost človeške spodnje čeljusti.
Povezava je globlja. Ta trikotnik, ko ga projiciramo v tridimenzionalni prostor, tvori tetraeder, ki opisuje optimalno porazdelitev sil pri žvečenju – princip, ki ga v sodobni biomehaniki poznamo kot tensegriteto (strukturno ravnovesje med napetostjo in kompresijo).
Intuitivno razumevanje
Sweeneyjeva teorije nakazuje, da Leonardo da Vinci ni iskal mističnega estetskega ideala, temveč je intuitivno doumel zakone biomehanske učinkovitosti. Podobna razmerja, ki se bližajo 1,64, najdemo tudi pri meritvah sodobne človeške lobanje, natančneje med čelnim in zatilnim lokom.
Ta interpretacija krepi podobo Leonarda kot znanstvenika, ki je bil stoletja pred svojim časom. Risbe v njegovem Atlantskem kodeksu že kažejo raziskovanje heksagonalnih mrež in trikotnih vzorcev, kar dokazuje, da je preučeval principe optimalnega polnjenja prostora, še preden so bili ti matematično formalizirani.
Če nova teorija drži, Vitruvijev človek ni več zgolj simbol renesančnega humanizma – človeka kot merila vsega. Postal naj bi demonstracija, da je človeško telo neločljivo povezano z osnovnimi zakoni fizike in biologije. Dokaz, da naša lepota ne izvira zgolj iz vizualne harmonije, temveč iz strukturne učinkovitosti, ki jo delimo z vsem živim vesoljem.
