Astronomi so potrdili obstoj majhnega asteroida, ki že več kot pol stoletja potuje skupaj z Zemljo in deluje kot nekakšna kvazi-luna. Odkritje telesa, poimenovanega 2025 PN7, izpostavlja vrzeli v trenutnih sistemih za spremljanje bližnje vesoljske okolice in planetarne obrambe, so ta teden sporočili raziskovalci.
Asteroid s premerom približno 20 metrov je avgusta lani prvič zaznal havajski sistem teleskopov Pan-STARRS, ki je primarno namenjen iskanju potencialno nevarnih vesoljskih objektov. Čeprav je bil asteroid ob odkritju obravnavan kot nov in neznan pojav, so nadaljnje analize arhivskih posnetkov razkrile njegovo prisotnost že na fotografijah iz leta 2014.
Računalniški modeli, ki sta jih razvila astrofizika Carlos in Raúl de la Fuente Marcos, kažejo, da objekt 2025 PN7 neopazno deli Zemljino tirnico že približno 60 let. Izsledki njune raziskave, objavljeni v znanstveni reviji Research Notes of the American Astronomical Society, predvidevajo, da se bo ta dinamični odnos nadaljeval še vsaj nekaj prihodnjih desetletij.
Za razliko od tradicionalnih naravnih satelitov, kot je naša Luna, ali začasno ujetih nekakšnih mini lun, asteroid 2025 PN7 ne kroži okoli Zemlje in ni neposredno vezan na njeno gravitacijsko polje. Namesto tega se z njo nahaja v tako imenovani orbitalni resonanci 1:1. To pomeni, da okoli Sonca kroži povsem sočasno z našim planetom, pri čemer ohranja razdaljo, ki niha med 4 in 60 milijoni kilometrov. Do pomembnejšega zbližanja med telesoma po navedbah znanstvenikov ne prihaja.
Objekt so klasificirali kot del skupine Arjune, redke družine blizuzemeljskih asteroidov, katerih orbite so po obliki in oddaljenosti od Sonca izjemno podobne Zemljini. 2025 PN7 se tako pridružuje peščici že znanih kvazilun, med katerimi sta najbolj poznani Kamoʻoalewa in Cardea.
Strokovnjaki opozarjajo, da je odkritje tako starega in stabilnega spremljevalca pomemben primer za razumevanje kompleksne gravitacijske dinamike v notranjem sončnem sistemu. Kljub eksponentnemu razvoju avtomatiziranih opazovalnih mrež odkritje dokazuje, da precejšen delež majhnih teles v neposredni bližini Zemlje – celo tistih, ki ji sledijo desetletja – ostaja neidentificiran, kar narekuje potrebo po nadaljnji izboljšavi algoritmov za sledenje.
