Nova raziskava, objavljena v reviji Royal Society Open Science, razkriva, da smo na tovrstne vzorce tako močno naravnani, da obraze vidimo celo v popolnoma nesmiselnem vizualnem vzorcu, še posebej, če so podobe simetrične. Študija je pokazala, da je kar 90 odstotkov udeležencev poročalo o prepoznavi vsaj enega obraza v naključnih vizualnih vzorcih, ki niso imeli vnaprejšnjega pomena.

Pareidolija je težnja zaznavanja, da vsili smiselno razlago meglenemu dražljaju, običajno vizualnemu, tako da človek zazna predmet, vzorec ali pomen, kjer ga ni.

Raziskovalci so ugotovili, da ljudje obraze pogosteje prepoznamo v vsakdanjih predmetih kot v abstraktnih vzorcih, hkrati pa se je ponovno potrdila zanimiva spolna pristranskost: večino teh "lažnih" obrazov dojemamo kot moške. David Alais, psiholog in nevroznanstvenik z Univerze v Sydneyju, pojasnjuje, da pareidolične podobe najpogosteje interpretiramo kot mlade, moške in srečne, še posebej če imajo široko odprte oči. Zanimivo pa je, da so obrazi, zaznani v umetnem vizualnem vzorcu, pogosteje delovali starejši in jezni, kar bi po mnenju soavtorice študije Branke Špehar lahko pomenilo, da so naši možgani v neznanih okoljih vnaprej pripravljeni na prepoznavanje morebitnih groženj.

Simetrija igra pri tem ključno vlogo, saj so udeleženci v navpično simetričnih vzorcih obraze videli precej pogosteje kot v popolnoma naključnih. Naš vidni sistem je namreč visokospecializiran za odkrivanje obrazov, saj je bilo v evoluciji ključno, da čim hitreje prepoznamo prijatelja ali sovražnika. Ker možgani nenehno iščejo vzorce in napovedujejo okolico zaradi hitrosti in učinkovitosti, se v to mrežo včasih ujamejo tudi podobe, ki v resnici ne obstajajo. Možgani preprosto uporabljajo vnaprejšnjo predlogo dveh oči, nosu in ust, ki jo projicirajo na svet okoli nas, razlagajo znanstveniki. 

Priporočamo