Vse skupaj bi lahko bilo tudi v kaki računalniški igrici. Nekdo je pred skoraj dva tisoč leti napisal popotniški vodnik, v katerem je opisal znamenitosti nekega mesta. Vi bi potem pred ekranom v vlogi igralca z njegovimi zapiski v rokah iskali stavbo, za katero bi vedeli, da je nekoč obstajala, vendar ne bi imeli pojma, kje je stala.
A to se je v resnici zgodilo v grškem Epidavru, enem najpomembnejših verskih in zdraviliških središč antičnega sveta. Tamkajšnji arheologi so namreč identificirali dolgo iskano svetišče Asklepija, grškega boga zdravilstva. O njegovem obstoju je v 2. stoletju našega štetja pisal grški popotnik in geograf Pavzanij, ki je v svojem znamenitem delu Opis Grčije popisal številna mesta, templje, svetišča in umetnine tedanjega sveta.
Njegovi zapisi so bili za poznejše raziskovalce neprecenljiv vir informacij, toda tudi precejšnja uganka. Pavzanij namreč ni risal natančnih zemljevidov, zato so morali arheologi njegove opise povezovati z ostanki stavb in drugimi najdbami. Zdaj kaže, da jim je v Epidavru uspelo razvozlati še eno takšno skrivnost.
Svetišče, ki je izginilo iz spomina
O najnovejšem odkritju je novembra poročal grški časopis To Vima, novico pa je povzel tudi arheološki portal HeritageDaily. Raziskovalci so v antičnem mestu, približno dvajset metrov od Malega gledališča v Epidavru, prepoznali ostanke verskega kompleksa, ki ga povezujejo z Asklepijevim kultom.
Med odkritimi strukturami so vodnjak, velik zbiralnik vode, ostanki stebrišča in drugih stavb. Posebej pomembna najdba je odlomek keramike z napisom, ki vsebuje Asklepijevo ime. Prav ta drobni predmet je raziskovalcem ponudil pomemben namig, komu je bilo svetišče posvečeno. Novo odkritje je še posebej zanimivo zato, ker Epidaver že ima svetovno znano Asklepijevo svetišče. Tokrat pa ne gre za tisti veliki kompleks, temveč za drugo, mestno svetišče, katerega lokacija je dolgo ostajala neznana.
K bogu po zdravje
Asklepij je bil v grški mitologiji bog zdravilstva, njegov simbol pa je bila palica, okoli katere se ovija kača. Ta podoba je skozi stoletja postala eden najbolj prepoznavnih simbolov medicine in se uporablja še danes. Stari Grki so verjeli, da lahko Asklepij ljudem pomaga pri boleznih in poškodbah. Njegova svetišča zato niso bila zgolj prostori za molitev, temveč tudi nekakšna antična zdravilišča.
Bolniki so vanje prihajali od blizu in daleč. Darovali so bogu, opravljali očiščevalne obrede in se pripravljali na poseben način zdravljenja, povezan s spanjem v svetem prostoru. Verjeli so namreč, da se jim lahko Asklepij prikaže v sanjah in jim razkrije, kako naj ozdravijo. Včasih naj bi jih bog v sanjah celo neposredno zdravil.
Takšna praksa se je imenovala inkubacija. Bolniki so prespali v posebej namenjenem prostoru, po prebujenju pa so svečenikom pripovedovali o sanjah in doživetjih. V Asklepijevih svetiščih so se prepletali versko prepričanje, skrb za telo, počitek in različni načini zdravljenja. Prav zato imajo pomembno mesto tudi v zgodovini medicine. Epidaver je postal eno najbolj slovitih središč Asklepijevega čaščenja v antičnem svetu.
Zakaj je bila voda tako pomembna?
Med ostanki novoodkritega kompleksa posebej izstopajo vodnjak in naprave za zbiranje vode, ki je imela v antičnih svetiščih zdravilstva pomembno vlogo. Obiskovalci so se pred verskimi obredi pogosto umivali in simbolično očiščevali. Voda je bila povezana s telesno in duhovno čistostjo, zato so bili vodni objekti pomemben del številnih svetišč.
Samo prisotnost vodnjaka ali zbiralnika še ne dokazuje, da je bila stavba posvečena Asklepiju, a je bila v tem primeru odločilna kombinacija različnih dokazov: razporeditev stavb, značilnosti prostora, napis na keramiki in ujemanje z antičnimi pisnimi viri.
Popotnik, ki je pustil zemljevid brez zemljevida
Pavzanij je živel v času rimskega cesarstva, ko je bila Grčija že dolgo pod rimsko oblastjo, vendar so njena svetišča, miti in umetniški spomeniki še vedno privabljali obiskovalce. Njegovo delo Opis Grčije obsega deset knjig in velja za enega najpomembnejših virov o antični grški pokrajini, mestih in verskih običajih. Pavzanij ni opisoval samo velikih templjev in znamenitih kipov. Zanimalo ga je tudi lokalno izročilo, zgodbe o bogovih, nenavadni običaji in manj znana svetišča. Prav zaradi te radovednosti so njegovi zapisi danes tako dragoceni. Številni objekti, ki jih je videl, so v poznejših stoletjih propadli ali izginili, njihova imena pa so se ohranila predvsem po njegovi zaslugi.
Toda Pavzanij ni mogel predvideti, da bodo njegovo delo nekoč uporabljali kot pripomoček pri arheoloških izkopavanjih, sicer bi svoje pisanje verjetno zastavil bolj v podrobnosti. Njegovi opisi so sicer dovolj natančni, da raziskovalcem pomagajo določiti širše območje iskanja, hkrati pa dovolj nejasni, da dopuščajo različne razlage. Zato je vsaka najdba, ki potrdi katerega od njegovih zapisov, za arheologe posebno zadovoljstvo.
