V globokih plasteh v Hell Creeku v Montani so ameriški paleontologi odkrili prizorišče 66 milijonov let starega napada, ki spominja na sodobno kriminalistično preiskavo. Raziskava lobanje rastlinojedega dinozavra vrste Edmontosaurus je razkrila neposreden dokaz o agresivnem lovskem napadu slovitega tiranozavra (Tyrannosaurus rex), ki je svoji žrtvi zaril zobe naravnost v nos.
Ekipa pod vodstvom paleontologinje Taie Wyenberg-Henzler z Univerze v Alberti je z uporabo najsodobnejše računalniške tomografije visoke ločljivosti analizirala fosilizirano konico zoba, ki je ostala globoko zasidrana v nosni kosti edmontozavra. Rezultati, objavljeni v nedavni študiji, potrjujejo, da oblika, velikost in struktura sklenine zoba brez dvoma pripadajo kralju plenilcev – T. rexu.
Napad iz bližine
Lega zoba na sprednjem delu lobanje nakazuje, da se je plenilec z žrtvijo srečal iz oči v oči. V nasprotju s pogostejšimi najdbami površinskih ugrizov na okončinah ali hrbtu ta najdba kaže na silovit napad na glavo.
»Zlomljeni zobje, ki so popolnoma zapičeni v kost, so izjemna redkost,« navajajo raziskovalci. »To nam omogoča vpogled v biomehaniko ugriza, ki je bil izveden s tolikšno silo, da se je zob odlomil ob stiku s trdnim tkivom.«
Znanstveniki so se analize lotili kot forenziki na kraju zločina. Ključno vprašanje je bilo, ali je bil Edmontosaurus ob ugrizu že mrtev ali pa je šlo za aktivni lov. Paleontologi so ugotovili, da okoli mesta vboda ni sledov celjenja kosti. To je močan kazalnik, da žrtev napada ni preživela dovolj dolgo, da bi se njeno telo začelo regenerirati, ali pa je poginila takoj.
Strategija lova
Analiza zlomljenih površin na zobu kaže na to, da je plenilec čeljusti stisnil z izjemno močjo, kar je značilno za plenilce, ki poskušajo obvladati živo in upirajočo se žrtev. To izpodbija teorije, da je bil T. rex predvsem mrhovinar. Najdba namreč potrjuje njegovo vlogo aktivnega vrhunskega plenilca, ki se je loteval velikih, odraslih rastlinojedov.
Ker je imel tiranozaver sorazmerno kratke in šibke prednje okončine, se pri lovu ni mogel zanašati na oprijem. Namesto tega je kot glavno orožje uporabljal svojo masivno lobanjo in uničujoč ugriz. Napad na glavo ali vrat, podobno kot pri današnjih velikih mačkah, je bil najhitrejši način za onesposobitev plena, saj hitro omeji dihanje in poškoduje vitalne poti.
Edmontosaurus, ki je bil po ocenah odrasel primerek in del večje črede, v tem brutalnem srečanju ni imel možnosti. Ta fosilni ostanek iz Montane tako dodaja ključen košček v mozaik razumevanja ekosistema pozne krede, kjer je prevladovala surova moč najslavnejšega mesojedca vseh časov.
