V temi filipinskega deževnega gozda se Cristian Lucanas pogosto odpravi na raziskovanje z naglavno svetilko, kjer v podrasti išče nove primerke. Ščurke pogosto pobere kar z golimi rokami.
Čeprav se zaveda, da večina ljudi ščurke vidi kot odvratne in z boleznimi povezane škodljivce, 31-letni znanstvenik poudarja, da imajo v naravi zelo pomembno vlogo. »Tudi jaz sem kot otrok sovražil ščurke,« je z nasmehom povedal v intervjuju za AFP v univerzitetnem mestu Los Baños južno od Manile.
Entomolog z filipininske univerze v Los Bañosu je znan po tem, da je odkril že 15 novih vrst ščurkov. Prijatelji so mu zato nadeli vzdevek »Gospod Ipis« – po filipinski besedi za ščurke, piše France24.
Ščurkov je veliko več
Na svetu je znanih več kot 4600 vrst ščurkov, vendar Lucanas meni, da bi jih lahko bilo dvakrat ali celo trikrat več. Na Filipinih so znanstveniki doslej zabeležili približno 130 vrst, od katerih jih tri četrtine ne živijo nikjer drugje na svetu. Po njegovem mnenju bi lahko na otočju obstajalo še okoli 200 neodkritih vrst.
Čeprav nekatere vrste lahko prenašajo mikrobe, ki povzročajo bolezni, bi svet brez ščurkov pomenil počasnejšo razgradnjo organskih snovi, kar bi negativno vplivalo na ekosisteme. Ptice in pajki bi izgubili pomemben vir hrane, rastline pa bi lahko absorbirale manj ogljikovega dioksida.
Strast do žuželk
Lucanasova strast do ščurkov se je začela pred 12 leti, ko je na terenski ekskurziji obiskal jamo z netopirji na oddaljenem otoku. Tla jame so bila prekrita s ščurki, ki so se hranili z netopirskim iztrebkom – gvanom.
Ker njegov profesor biologije takrat ni znal določiti vrste, je Lucanas spoznal, da je našel področje, s katerim se želi ukvarjati.
Znanstvenik je tudi velik oboževalec pisatelja J. R. R. Tolkiena, zato svoje nove vrste pogosto poimenuje po likih iz trilogije »Gospodar prstanov«, kot so Valar, Hobbitoblatta in Nazgul.
Čeprav se posveča predvsem raziskovanju, ga včasih za pomoč prosijo tudi podjetja. Največje filipinsko podjetje za insekticide ga je denimo povabilo, da njihovim zaposlenim predava o prepoznavanju ščurkov. Tudi ena največjih verig restavracij ga je prosila za nasvet, kako se znebiti invazivne vrste, znane kot nemški ščurek.
Ščurki in jedrska vojna
Lucanas pa poudarja, da ščurki niso tako neuničljivi, kot pogosto mislijo ljudje. Mit, da bi po jedrski vojni preživeli in »podedovali Zemljo«, po njegovih besedah ne drži – njihova odpornost na radioaktivnost je podobna kot pri drugih žuželkah.
Veliko večjo grožnjo jim predstavljajo ljudje, predvsem uničevanje njihovih habitatov. Nekatere vrste, zlasti tiste iz gorskih območij ali jam, se razmnožujejo počasi in lahko hitro izginejo, če se njihovo okolje spremeni.
Lucanas obžaluje tudi, da večina znanstvenega financiranja na Filipinih podpira raziskave, ki imajo neposreden vpliv na ljudi, medtem ko so manj opazne vrste pogosto spregledane.
Kljub temu pravi, da bo še naprej raziskoval ščurke: »Mislim, da bom ostal pri tem, kar počnem. Tako sem si ustvaril svoj ugled – in res uživam pri delu s ščurki.«
