Kosti je leta 1951 med ekspedicijo v notranjosti Aljaske našel arheolog Otto Geist. Zaradi njihove velikosti in lokacije najdbe se je domneva, da gre za mamuta, takrat zdela povsem logična. Potem ko so fosile več kot 70 let hranili v muzeju na Aljaski, pa so nova odkritja, po poročanju ScienceAlert, pokazala, da kosti pripadajo povsem drugi živalski vrsti.
Šokantni rezultati analize
Kot piše ScienceAlert, so znanstveniki v okviru muzejskega programa izvedli radiokarbonsko datiranje fosilov, vendar so rezultati odprli več vprašanj, kot ponudili odgovorov. Izkazalo se je, da so kosti stare okoli 2000 do 3000 let. To pomeni, da so premlade, da bi pripadale dlakavemu mamutu, saj je ta na tem območju izumrl pred približno 13.000 leti.
»Fosili mamutov iz poznega holocena, najdeni v notranjosti Aljaske, bi bili osupljivo odkritje – šlo bi za najmlajše fosile mamutov, kar so jih kdaj odkrili,« je zapisala ekipa znanstvenikov pod vodstvom biogeokemika Matthewa Woollerja z aljaške univerze v Fairbanksu. Če bi bili ti podatki točni, bi bili fosili več tisoč let mlajši od vseh dosedanjih dokazov o obstoju mamutov v vzhodni Beringiji.
Sledi, ki so vodile proti morju
Preden bi raziskovalci na novo spisali zgodovino izumrtja mamutov, so preverili, ali je bila vrsta sploh pravilno identificirana. »Radiokarbonski podatki in analize stabilnih izotopov so bili prvi znaki, da nekaj ni v redu,« so navedli v raziskavi.
Analiza je pokazala znatno višje ravni izotopov dušika-15 in ogljika-13, kot bi pričakovali pri kopenskem rastlinojedu. Čeprav se ti izotopi pojavljajo tudi pri kopenskih živalih, so veliko pogostejši v oceanih in se kopičijo v telesih morskih bitij. To je bil prvi jasen namig, da vzorci verjetno izvirajo iz morskega okolja. Ker notranjost Aljaske ni bogata z morsko hrano, takšen kemični podpis pri mamutu s tega območja še ni bil zabeležen.
Uganko rešila analiza DNK
Da bi dokončno razrešili uganko, so znanstveniki opravili še analizo DNK. Čeprav so bili vzorci preveč poškodovani za analizo jedrne DNK, jim je uspelo pridobiti mitohondrijsko DNK. Rezultati so pokazali, da kosti niso pripadale mamutu, temveč dvema vrstama kitov.
S tem ko je bila ena uganka rešena, se je pojavila nova, še bolj nenavadna: kako so ostanki dveh kitov, stari več kot tisoč let, končali v notranjosti Aljaske, več kot 400 kilometrov stran od najbližje obale?
Po poročanju ScienceAlert raziskovalna ekipa ponuja tri možne teorije. Prva je, da so kiti v notranjost priplavali po starodavnih rečnih poteh, kar pa je zaradi velikosti živali in pomanjkanja hrane malo verjetno. Druga možnost bi po mnenju znanstvenikov lahko bila, da so kosti z obale prinesli ljudje. Kot tretjo možnost pa arheolog Otto Geist omenja, da obstaja verjetnost, da bi lahko vzorce, ki so jih v petdesetih letih prejšnjega stoletja zbirali po vsej Aljaski, napačno arhivirali v muzeju.
»V končni fazi tega morda nikoli ne bomo popolnoma razjasnili,« zaključujejo Wooller in sodelavci. »Vendar pa smo s temi raziskavami uspešno izključili možnost, da bi kosti pripadale zadnjim živečim mamutom.« Raziskava je bila objavljena v strokovni reviji Journal of Quaternary Science.
