Ko beseda nanese na uspešnost zdravljenja raka v Evropi, Slovenija v zadnjih dveh desetletjih opazno napreduje. Dr. Thomas Hofmarcher, avstrijski zdravstveni ekonomist s Švedskega inštituta za zdravstveno ekonomiko (IHE), ki se raziskovalno posveča ekonomskemu bremenu raka in primerjavam učinkovitosti onkološke oskrbe med državami, izpostavlja, da je največji dosežek Slovenije prav rast preživetja bolnikov.
»Pred dvajsetimi leti je bila možnost preživetja približno 46 odstotkov, danes okoli 60, medtem ko Švedska in Norveška dosegata že približno 75 odstotkov,« pojasnjuje Hofmarcher in dodaja, da je Slovenija naredila velik korak, čeprav se izboljšave kažejo počasi. Kljub temu zaostanek za vodilnimi ostaja, saj so pomanjkljivosti prisotne vzdolž celotne poti obravnave – od preprečevanja in diagnostike do samega zdravljenja.
Navidezni paradoks
Statistika razkriva navidezni paradoks: čeprav se petletno preživetje izboljšuje, umrljivost ostaja visoka, število smrti pa od leta 2015 ne upada. Glavni razlog za to tiči v demografiji. »Ker je rak močno povezan s starostjo, je z več starejšimi tudi več obolelih, zato se je število novih primerov v Sloveniji od leta 1995 skoraj podvojilo,« opozarja Hofmarcher.
Ta rast je v Sloveniji izrazitejša kot drugod; v severnih državah se je incidenca povečala za okoli 60 odstotkov, pri nas pa za skoraj sto odstotkov. Slovenija ima danes tretjo najvišjo incidenco raka v Evropi. Ker staranja prebivalstva ne moremo ustaviti, strokovnjak poudarja nujnost ukrepanja pri dejavnikih tveganja, kot so kajenje, alkohol, debelost in nezdrava prehrana.
Posebej skrb vzbujajoč je podatek o debelosti, ki pri nas še naprej narašča, medtem ko so učinki kajenja dolgoročni – pljučni rak se namreč pojavlja še dolgo po prenehanju kajenja.
Svetla točka presejanja
Slovenija se lahko pohvali z izjemno uspešnimi presejalnimi programi, ki se jih udeleži od 70 do 80 odstotkov ljudi. »To je primerljivo s severnimi državami in je lahko celo zgled drugim,« meni Hofmarcher.
Povsem drugačna pa je slika pri preventivi, ki bi jo lahko dosegli s cepljenjem. Ena najizrazitejših pomanjkljivosti slovenskega sistema je nizka precepljenost proti HPV. »V Sloveniji je cepljenih presenetljivo malo deklic in dečkov, celo manj kot na Hrvaškem,« opozarja sogovornik in dodaja, da bi z visokim deležem cepljenja raka materničnega vratu lahko v veliki meri preprečili, a brez širšega odziva tega cilja ne bomo dosegli.
»Slovenija je pri tem okoli povprečja EU, saj od evropske odobritve do odločitve ZZZS mine približno 600 dni, nekatere države pa postopek izpeljejo precej hitreje,« pojasnjuje. Bolniki na povračilo in dejansko uporabo pogosto čakajo približno leto in pol, kar pomeni izgubljene možnosti za zdravljenje.
Razlogi za zamude so večplastni: od omejenih sredstev in zapletenih postopkov do dejstva, da Slovenija kot majhen trg za farmacevtske družbe pogosto ni prioriteta. Podjetja v povprečju čakajo približno sto dni, preden sploh vložijo vlogo za povračilo. Rešitev bi lahko prinesla nova uredba EU o skupni oceni zdravstvenih tehnologij. »Če bo Slovenija te ocene prevzela brez ponavljanja, se lahko postopki pospešijo,« meni Hofmarcher, v nasprotnem primeru bo zamik ostal velik.
Še večja težava se kaže pri napredni diagnostiki. Pogosto ne odkrijemo mutacij, ki bi omogočile uporabo tarčnih zdravil. Prihodnost onkologije je v natančni oziroma personalizirani medicini, ki zahteva več testiranj za odkrivanje mutacij v tumorju.
Pogled čez mejo
Primerjava z Avstrijo pokaže, kje so rezerve. Avstrija ima izjemno hiter dostop do novih zdravil, nekatera so na voljo praktično takoj po evropski odobritvi. Ključna prednost sosedov je v napredni diagnostiki in stalnem izobraževanju zdravnikov.
»Pri mnogih novih zdravilih v Avstriji je prvi pogoj prav NGS-testiranje (testiranje z metodo naslednje generacije),« pravi Hofmarcher. Zdravljenje, zlasti pri pljučnem raku, se spreminja praktično vsako leto, zato je sprotno nadgrajevanje znanja onkologov nujno. Hofmarcher svetuje Sloveniji dosledno uvedbo NGS-testiranja, zlasti pri naprednem pljučnem raku, pa tudi pri zgodnejših stadijih, saj so na voljo učinkovita tarčna zdravljenja.
»Okoli leta 2035 bo po mojem mnenju NGS-test tumorja standard za vsakega bolnika z rakom,« napoveduje in opozarja, da mora slovenski sistem postati proaktiven, sicer bodo druge države, kot je Hrvaška, prevzele vodilno vlogo na tem področju.
Učinkovitost sistema
Kljub pomanjkljivostim je slovenski sistem glede na vložena sredstva razmeroma učinkovit. Slovenija za raka porabi približno 100 evrov manj na prebivalca od evropskega povprečja, ki znaša okoli 268 evrov. Prihranki nastajajo tudi zaradi prehoda zdravljenja iz bolnišnic v ambulante.
»V Sloveniji se je zdravljenje, tako kot drugje, večinoma preselilo iz bolnišnic v ambulante: bolnik pride, prejme terapijo in se še isti dan vrne domov,« razlaga Hofmarcher. To je za sistem ceneje, bolniki pa tak način, pri katerem jim terapijo na domu lahko aplicira medicinska sestra, pogosto raje sprejmejo, saj se izognejo napornim potovanjem v onkološke centre.
Vendar varčevanje pri raku ni realno pričakovanje za prihodnost. Zaradi večjega števila bolnikov bodo skupni izdatki neizogibno rasli. »Z dodatnimi sredstvi in posnemanjem praks s severa bi se lahko hitreje približali njihovemu preživetju okoli 75 odstotkov,« ocenjuje. Vlaganja so nujna, predvsem v radioterapevtske naprave, kjer so zaznane pomanjkljivosti, in v že omenjeno diagnostiko.
Če bi morali določiti prioritete za to leto, dr. Hofmarcher izpostavlja tri nujne korake. Prvi je nadaljevanje preventivnih ukrepov, zlasti zmanjševanje kajenja in odločno izboljšanje precepljenosti proti HPV, kjer Slovenija mora napredovati. Drugi korak je ohranjanje dobro delujočih presejalnih programov, tretji pa nujna vlaganja v biomarkerje in NGS-testiranje.
»Brez tega tarčnih zdravil ne bomo mogli v celoti izkoristiti,« zaključuje Hofmarcher in dodaja, da je ob tem treba pospešiti dostop do novih zdravil, pri čemer lahko evropska skupna klinična ocena pomembno skrajša pot do bolnikov.
