Umetna inteligenca (UI) pospešeno vstopa tudi na področje intimnosti. Ne le kot algoritem, ki nam poišče partnerja, temveč tudi kot osebni trener za romantične veščine. Nedavna raziskava, objavljena v ugledni strokovni reviji Archives of Sexual Behavior, ki so jo izvedli raziskovalci z Univerze v Quebecu, je pod drobnogled vzela prav ta fenomen. Znanstveniki so testirali posebej zasnovan simulator umetne inteligence (UI), namenjen kronično samskim moškim z izrazito socialno anksioznostjo. Namesto klasičnega robota so s pomočjo umetne inteligence ustvarili digitalno generirano osebnost, s katero so udeleženci prehajali skozi tri ključne faze zmenkov.
V prvi fazi so se moški učili osnov, denimo, kako »prebiti led« in začeti lahkoten pogovor, sledila je faza samorazkrivanja in spogledovanja, kjer so vadili ranljivost in izražanje simpatije. Tretja, najtežja faza pa je vključevala spopadanje z zavrnitvijo. UI je bila programirana tako, da je sčasoma pokazala pomanjkanje romantičnega zanimanja, uporabniki pa so morali to situacijo prebroditi zrelo in brez agresije.
Rezultati so bili presenetljivi. Udeleženci so po trimesečnem programu poročali o občutno nižji ravni tesnobe in zmanjšanih občutkih osamljenosti.
Strokovnjaki uspeh pripisujejo predvsem odsotnosti obsojanja. »Za posameznike s hudo socialno anksioznostjo je neposreden stik z resničnim človekom pogosto preveč zastrašujoč. Umetna inteligenca v tem kontekstu deluje kot psihološki vmesni člen, neke vrste varen peskovnik,« pojasnjujejo avtorji študije. »Uporabnikom omogoča, da delajo napake, izrečejo kaj nerodnega in doživijo zavrnitev, pri čemer globoko v sebi vedo, da jih na drugi strani nihče ne obsoja. To jim postopoma gradi samozavest za vstop v resnične interakcije.«
Past navidezne popolnosti in iluzija vzajemnosti
Kljub obetavnim rezultatom pa psihoterapevti opozarjajo, da tehnologija ni čarobna palica. Glavno tveganje se skriva v tako imenovani iluziji vzajemnosti.
Umetna inteligenca je namreč v svojem bistvu programirana tako, da je potrpežljiva, ustrežljiva in osredotočena na uporabnika, kar ustvarja nerealno sliko o tem, kako delujejo pravi medosebni odnosi. Resnični ljudje imamo svoje meje, slabe dni in kompleksna čustva, medtem ko je UI vedno tam, vedno pripravljena poslušati in ni nikoli zares jezna.
Prav ta popolnost lahko privede do nove oblike zasvojenosti. Strokovnjaki že opažajo porast tako imenovanih nedefiniranih odnosov, kjer ljudje raje ostanejo v udobju digitalne romance, kot da bi vložili trud in tvegali ranljivost v resničnem svetu. Namesto da bi jim tehnologija služila kot odskočna deska, postane njihov končni cilj, kar na dolgi rok osamljenost le še poglobi.
Most, ne pa končni cilj
Tehnološki napredek nam je dal orodje, ki lahko močno olajša prve korake pri premagovanju socialnih stisk. Kot kažejo raziskave, imajo simulatorji za zmenke legitimen terapevtski potencial. Vendar pa moramo nanje gledati kot na pomožna kolesca na kolesu. Njihov edini pravi namen je, da nas naučijo loviti ravnotežje – ko pa to usvojimo, moramo pomožna kolesca sneti in se podati na včasih majavo, a neprimerljivo bolj izpolnjujočo vožnjo pravih človeških odnosov.
