Ko pomislimo na izgorelost (v angleščini »burnout«), si običajno predstavljamo vodjo v obleki, ki po osemnajstih urah dela kolapsira za pisalno mizo, ali pa preobremenjenega zdravnika po dolgem dežurstvu na urgenci. Vendar pa najnovejša opozorila strokovnjakov rušijo ta zakoreninjeni stereotip. Psihologi opozarjajo na vse pogostejši in izjemno nevaren pojav gospodinjske ter starševske izgorelosti, ki se dogaja za zaprtimi vrati naših domov, daleč od oči javnosti in pogosto brez kakršnega koli družbenega priznanja.
Znanstveno potrditev te nevidne epidemije ponujajo obsežne raziskave. Vodilni strokovnjakinji na tem področju, dr. Moïra Mikolajczak in dr. Isabelle Roskam z belgijske Univerze v Louvainu, sta v svojih prelomnih kliničnih študijah dokazali, da je sindrom izčrpanosti doma povsem realna in izjemno nevarna klinična slika. Njune raziskave so pokazale, da starševska in skrbstvena izgorelost povzročata celo višjo raven stresa in občutkov ujetosti kot izgorelost na delovnem mestu.
»Ljudje, ki izgorijo na delovnem mestu, lahko gredo na bolniško ali zamenjajo službo. Starši in skrbniki pa ne morejo preprosto dati odpovedi. Ujeti so v vlogo, iz katere ni izhoda, kar telo ohranja v stanju nenehnega boja za preživetje,« v svojih dognanjih opozarja dr. Mikolajczak.
Ujetost v cikel nevidnega dela
Sindrom izgorelosti doma najpogosteje prizadene ženske, ki so ujete v neskončen cikel nevidnega dela. K temu ključno prispeva fenomen, ki ga stroka imenuje »mentalno breme«. Kot opozarjajo psihologi, pri vodenju gospodinjstva ne gre zgolj za fizično pranje in kuhanje, temveč za nevidno kognitivno delo. To vključuje neprestano načrtovanje, skrb za logistiko celotne družine, usklajevanje urnikov ter predvidevanje potreb vseh družinskih članov.
Psihologija ugotavlja, da to nenehno »projektno vodenje« družine možgane ohranja v stanju hipervigilance oziroma pretirane budnosti. Stanje se še drastično poslabša pri pripadnikih tako imenovane sendvič generacije, ki hkrati skrbijo za majhne otroke in ostarele, obolele starše. Raziskave Ameriškega psihološkega združenja (APA) potrjujejo, da imajo posamezniki, ki so dolgotrajno v vlogi neformalnih oskrbovalcev, bistveno višjo raven stresnega hormona kortizol in so izpostavljeni kar 60-odstotno večjemu tveganju razvoja klinične depresije v primerjavi s splošno populacijo.
Najprej pride kronična utrujenost
Posledice te nenehne napetosti so zelo resne in se kažejo z jasnimi fiziološkimi simptomi. Gospodinjska izgorelost se najprej manifestira skozi hudo kronično utrujenost, ki ne izgine niti po nočnem počitku. Sčasoma se razvije huda nespečnost, saj se preobremenjeni možgani enostavno ne znajo več izklopiti in ponoči še naprej meljejo sezname opravil. Pojavijo se izrazita razdražljivost, občutki ujetosti, tesnoba in izguba lastne identitete. Ker je imunski sistem zaradi stalnega stresa močno oslabljen, postanejo te osebe bistveno bolj dovzetne za različna vnetja, poslabšanje avtoimunskih obolenj in srčno-žilne bolezni.
Reševanje tovrstne izgorelosti je izjemno zahtevno. Psihologi poudarjajo, da je prvi in najpomembnejši korak k rešitvi splošno družbeno priznanje tega pojava. Nevidno gospodinjsko in skrbstveno delo mora biti prepoznano kot resnično, naporno delo. Znotraj samih družin pa so nujni radikalna prerazporeditev obveznosti, učenje postavljanja zdravih meja in pravočasno iskanje strokovne pomoči, preden se telo zaradi popolne izčrpanosti preprosto ustavi. Skrb za druge se mora namreč vedno začeti s skrbjo zase.
