V obdobju ekonomskega porasta, ki ga je v drugi polovici dvajsetega stoletja doživela Japonska, se je prvič pojavil izraz hikikomori. To poimenovanje se je razvilo iz japonskega glagola »hikikomorou«, ki v slovenskem prevodu pomeni »zapreti se v notranjost«. V rabo je prešel ob rastočem številu mladih, najpogosteje moških, ki so opustili izobrazbo ali delo in se umaknili v lastni dom za več mesecev ali let, vzdrževali pa so le minimalne stike z zunanjim svetom. Ti ljudje v času svoje osame pogosto nimajo osebnih stikov z nikomer zunaj svoje ožje družine. Če zapustijo svoje zavetje, je to v nočnih urah, ko se lahko izogibajo socialnim interakcijam.
V Italiji naj bi bilo takšnih primerov že 200.000, kar je precej več od uradnih ocen. Podatke so predstavili v sredo na konferenci, ki je potekala na ministrstvu za izobraževanje ob prisotnosti ministra Giuseppeja Valditare. Medtem ko uradne ocene navajajo od 50.000 do 60.000 primerov v državi, neuradni podatki govorijo o najmanj 200.000 prizadetih posameznikih.
Vzroki in razsežnosti težave
Hikikomori najbolj prizadene adolescente, ki se zaradi globokih težav v odnosih in osebnih stisk umaknejo vase, pogosto za daljše obdobje. Razlogov je več: občutek neustreznosti, težave v odnosih z vrstniki, frustracije in samoponiževanje. Na Japonskem beležijo že milijon takšnih primerov.
»V stiku smo z od 5000 do 10.000 družinami mladih, naša ocena pa je 200.000 primerov. Težava je globoko ukoreninjena tudi v Italiji,« je opozoril Marco Crepaldi, psiholog in predsednik nacionalnega združenja Hikikomori Italija, ki se od leta 2017 bori proti socialni izolaciji mladih po vsej državi.
Umetna inteligenca in pomoč
»Odvisnost ni le psihološka, temveč tudi čustvena: doživljamo čustveno odvisnost od umetne inteligence,« je nadaljeval Crepaldi. »Biti moramo previdni glede nezdravega odnosa z njo in spremljati, kako umetna inteligenca vstopa v šole, saj lahko ovira učni proces. Skratka, osredotočiti se moramo na šolsko okolje.«
Težavo socialne izolacije med otroki in mladostniki obravnava tudi nedavno sprejeti načrt za otroštvo in adolescenco. Njegov namen je osvetliti ta še vedno premalo znan fenomen ter razviti konkretne odgovore. Cilj je z usmerjenimi raziskavami bolje razumeti različne oblike izolacije ter določiti orodja in strategije za spremljanje, preprečevanje in podporo prizadetim osebam.
