V zadnjih nekaj letih je svet farmacije in medicine doživel pretres, kakršnega nismo videli vse od izuma antibiotikov ali statinov. Imena, kot sta ozempic in wegovy, so prestopila pragove lekarn in postala del vsakdanjih pogovorov, pop kulture in naslovnic revij. Kar se je začelo kot inovativno zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2, je hitro preraslo v globalni fenomen na področju hujšanja. Na divji zahod predpisovanja teh zdravil se je decembra odzvala Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in uporabo teh zdravil postavila v strogo medicinske okvire.
Da bi razumeli pomen teh novih navodil, moramo najprej razumeti, kako ta zdravila delujejo in zakaj so tako učinkovita, da so spremenila definicijo debelosti. Zdravila, o katerih govorimo, spadajo v skupino agonistov receptorjev GLP-1. V svojem bistvu so ta zdravila sofisticirani posnemovalci narave. Naše telo namreč naravno proizvaja hormon GLP-1, ki se sprosti v črevesju po obroku in možganom sporoči, da smo siti. Težava pri ljudeh z debelostjo je pogosto v tem, da je ta signal prešibek ali pa ga telo prehitro razgradi. Sintetična zdravila, kot sta semaglutid in tirzepatid, ta signal okrepijo in podaljšajo njegovo delovanje. Učinek je dvojen: upočasnijo praznjenje želodca, zaradi česar občutek sitosti traja dlje, hkrati pa v centru za nadzor apetita v možganih zmanjšajo željo po hrani in »hrup«, ki ga povzroča stalno razmišljanje o naslednjem obroku.
Debelost kot kronična bolezen
Prav ta biološki mehanizem je ključen za razumevanje novih smernic WHO, ki debelost dokončno in nedvoumno opredeljujejo kot kronično bolezen in ne kot posledico pomanjkanja volje. To paradigmo potrjujejo tudi strokovnjaki, ki se s temi bolniki srečujejo vsak dan. Dr. Sarah J. Mitchell, specialistka za metabolne bolezni iz Londona, ob izidu novih smernic opozarja, da moramo nehati stigmatizirati debelost. Poudarja, da nove smernice WHO potrjujejo to, kar v endokrinologiji opažajo že leta, in sicer da se biologija telesa po izgubi teže bori, da bi jo pridobila nazaj. Zdravila GLP-1 uravnavajo prav to biološko nagnjenje. Dr. Mitchell je jasna: če pacientu odvzamemo zdravilo, se bolezen ponovi. Primerjavo vleče s hipertenzijo, saj nikomur s povišanim krvnim tlakom ne bi rekli, naj vrže tablete stran, ko se tlak uredi. Enako miselnost moramo po njenem mnenju začeti uporabljati pri zdravljenju debelosti.
Upad mišične mase
To pomeni konec iluzije, da so ta zdravila primerna za kratkoročne »kure« pred poletjem ali poroko. WHO v smernicah poudarja, da večina pacientov po prenehanju jemanja zdravila v roku enega leta pridobi nazaj večino izgubljene teže, kar je za telo velik stres. Vendar pa dolgoročno jemanje s seboj prinaša nove izzive, predvsem vprašanje sestave telesa. Hitra izguba teže namreč ne pomeni le izgube maščobe, temveč pogosto tudi znaten upad mišične mase.
Na to je pred časom v Nedeljskem dnevniku opozorila prof. dr. Marija Pfeifer, upokojena endokrinologinja in nekdanja strokovna direktorica UKC Ljubljana. Dejala je, da je predpisovanje novih inkretinskih zdravil brez ustrezne podpore po njenem mnenju neodgovorno in neprofesionalno. Potrebno je svetovanje o stranskih učinkih, kot so slabost, bruhanje, driska, zaprtje in drugi, ki so redkejši, a nevarnejši.
A obstaja še hujša, dolgoročna past: »Pri hitrem hujšanju s temi novimi zdravili lahko človek izgubi do 40 odstotkov telesne mase na račun mišične mase. Recimo, če shujšaš deset kilogramov, je od tega v telesu šest kilogramov manj maščobnega tkiva in do štiri kilograme manj mišične mase. S ponavljajočim se hujšanjem in rejenjem se lahko izgubi ogromno mišične mase.« Tako lahko opazimo, da imajo ljudje, ki hujšajo s temi zdravili, nenadoma zelo tanke noge in koščen obraz. To je podatek, ki se po njenih besedah na strokovnih srečanjih pogosto zakamuflira. Posledice so lahko zelo resne, lahko privedejo v sarkopenično debelost, to je stanje izgube mišične mase in funkcije, ki je sicer značilna za visoko starost, s takim hujšanjem pa se lahko pojavi že pri petdesetletnikih in prej.
Pazljivo v nosečnosti
Posebej občutljivo področje, ki so ga nove smernice razgalile, pa je vpliv teh zdravil na reproduktivno zdravje. Znano je, da izguba odvečne teže pri ženskah pogosto izboljša hormonsko ravnovesje in poveča plodnost, kar paradoksalno pomeni, da veliko žensk ob jemanju zdravila lažje in hitreje zanosi. Vendar pa varnost uporabe teh učinkovin med nosečnostjo še ni potrjena, zato veljajo strogi protokoli o prenehanju jemanja vsaj dva meseca pred načrtovano zanositvijo. To ustvarja tvegano obdobje, ko ženska prekine terapijo, njena teža in krvni sladkor pa lahko hitro narasteta ravno v času, ko je to za plod najbolj nevarno.
To dilemo slikovito opisuje reproduktivna endokrinologinja dr. Elena R. Gomez iz Madrida, ki pravi, da so smernice odprle pandorino skrinjico, ki je bila dolgo spregledana. Opisuje primere pacientk, ki s pomočjo teh zdravil končno uredijo cikle pri sindromu PCOS in zanosijo, nato pa morajo zaradi varnostnih protokolov zdravilo takoj opustiti. Temu pogosto sledi hiter porast teže med nosečnostjo, kar je tvegano tako za mamo kot za otroka. Dr. Gomez zato poziva k nujni vzpostavitvi registra nosečnosti za ta zdravila, da bomo čim prej vedeli, ali je stroga prekinitev res nujna, saj trenutno stanje pušča tako zdravnike kot pacientke v negotovosti.
