Ko sonce na vzhodnem Egejskem morju doseže svoj zenit in neusmiljeno pripeka na skalnata pobočja Ikarie, se zgodi nekaj, kar je za sodobnega Slovenca skoraj nepojmljivo. Otok utihne. Trgovine zaprejo svoja polkna, ropot na vaških trgih potihne in domačini se umaknejo v hlad svojih domov. To ni znak lenobe ali pomanjkanja ambicij. To je ritual, star tisočletja, in verjetno eden najbolj podcenjenih zdravstvenih ukrepov na svetu.
Medtem ko v Ljubljani, New Yorku in Londonu ljudje s kavo v roki hitijo skozi »popoldanski padec energije« in se borijo z naravnim cirkadianim ritmom, prebivalci Ikarie – ene izmed petih svetovnih modrih con, kjer ljudje živijo najdlje – preprosto ležejo k počitku. In statistika je na njihovi strani.
Paradoks produktivnosti
Sodobna družba je spanje spremenila v sovražnika. Uspešni ljudje se hvalijo s štiriurnim spancem, korporativna kultura pa na popoldanski dremež gleda kot na znak šibkosti ali pomanjkanja delovne etike. Vendar pa znanost vse bolj potrjuje tisto, kar Grki, pa tudi Finci s svojimi savnami in Japonci z rituali onsen, vedo že stoletja: zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, temveč prisotnost regeneracije.
Raziskovalci, ki preučujejo dolgoživost, so ugotovili, da skrivnost Ikarie ni v čudežnem eliksirju. Gre za preplet dejavnikov: strma topografija, ki zahteva vsakodnevno hojo, prehrana, bogata z divjo zelenjavo in olivnim oljem, močna socialna kohezija in – ključno – radikalno drugačen odnos do časa.
Znanost za zaprtimi vekami
Siesta ali popoldanski počitek namreč ni kulturna muha sredozemskih narodov. Gre za fiziološki odziv. Študija, ki so jo izvedli raziskovalci z Univerze v Atenah in Harvard School of Public Health, je preučevala več kot 23.000 odraslih Grkov. Rezultati so bili osupljivi: pri tistih, ki so redno počivali sredi dneva (vsaj trikrat na teden po 30 minut), je bilo tveganje za smrt zaradi srčnih bolezni za 37 odstotkov nižje kot pri tistih, ki niso počivali.
Mehanizem je preprost, učinkovit. Kratek spanec deluje kot ventil za sproščanje pritiska. Znižuje raven kortizola (stresnega hormona) in omogoča kardiovaskularnemu sistemu kratek ponovni zagon. V svetu, kjer je kronični stres tihi ubijalec, je tovrstna biološka pavza lahko meja med zdravim staranjem in prezgodnjo boleznijo.
Ko nekdo reče, da ste leni, ker popoldne zaprete oči, mu lahko poveste, da zgolj sledite najučinkovitejšemu protokolu za preprečevanje infarkta, bi lahko rekli v slogu prebivalcev Ikarie.
Ekosistem dolgoživosti
Vendar pa bi bilo naivno misliti, da lahko zgolj z 20-minutnim dremežem izničimo učinke slabega življenjskega sloga. Na Ikarii je počitek del širšega mozaika.
Tamkajšnji stoletniki ne poznajo besede upokojitev. Njihova telesna aktivnost je vtkana v vsakdan – delo na vrtu, hoja do soseda, vzpenjanje po hribovitem terenu. Njihova prehrana je preprosta, hranljiva, temelječa na stročnicah in majhni količini mesa. Najpomembneje pa je, da nikoli niso osamljeni. Osamljenost je v sodobnih študijah prepoznana kot dejavnik tveganja, enakovreden kajenju 15 cigaret na dan. Na Ikarii je družbena mreža varnostna mreža.
Spanje po kosilu je v tem kontekstu čas, ko se telo regenerira, da se lahko pozno popoldne in zvečer znova vključi v družabno življenje vasi, ki pogosto traja pozno v noč.
Kako uvoziti grški čas v slovenski vsakdan
V Sloveniji, kjer kultura dela pogosto zahteva nenehno prisotnost, se zdi uvedba sieste nemogoča. Vendar strokovnjaki za spanje predlagajo prilagojeno različico: krepilni spanec (»power nap«).
Da bi bil učinkovit in ne bi povzročil tiste zoprne omotice (inercije spanja), mora upoštevati stroga pravila, ki se razlikujejo od ležernega grškega pristopa.
Časovna omejitev: 10 do 20 minut. To je dovolj, da osvežite možgane, a premalo, da bi padli v globok spanec.
Timing: najbolje med 13.00 in 15.00 uro. Poznejši počitek lahko zmoti nočni spanec.
Namen: to ni spanje iz dolgočasja, temveč strateški počitek za izboljšanje kognitivnih sposobnosti, spomina in razpoloženja.
Upor proti naglici
Morda je lekcija Ikarie globlja od zdravstvenih koristi. V času, ko se naša vrednost meri s hitrostjo odziva na elektronsko pošto, je zavestna upočasnitev dejanje upora. Priznanje, da smo biološka bitja, ki potrebujejo ritem aktivnosti in počitka, in ne stroji, ki delujejo linearno.
Naslednjič, ko boste po kosilu začutili, da vam veke postajajo težke, se ne borite proti temu z dvojnim espresom. Spomnite se na stoletnike z Ikarie. Zaprite oči za petnajst minut. Ne zato, ker ste lenobni, ampak ker vlagate v svojo prihodnost. Vaše srce vam bo hvaležno, delo pa bo počakalo – tako kot že stoletja čaka na grških otokih, kjer so ljudje ugotovili, da življenje ni sprint, ampak maraton, ki ga je najlepše preteči počasi.
