Ko se jesensko sonce upre v zrele, s sokom napolnjene plodove, ki težko visijo z vej, vemo, da je nastopil čas za enega najbolj plemenitih sadežev našega okolja. Hruška, ki jo je že sloviti grški pesnik Homer v svoji Odiseji poimenoval darilo bogov, nosi v sebi tisočletja zgodovine, mitologije in neprecenljivih koristi za človeško telo. Čeprav jo včasih neupravičeno zasenči jabolko, hruška s svojo značilno obliko, masleno teksturo in prefinjeno aromo ostaja kraljica sadovnjakov, ki ne nahrani le telesa, temveč s svojo eleganco navdihuje tudi umetnike in kulinarične mojstre. Njena pot do naših krajev je bila dolga in prepletena z usodami imperijev, danes pa si slovenske krajine brez nje skoraj ne moremo več predstavljati.
Zgodovina hruške se začenja v meglicah prazgodovine na območju osrednje Azije, od koder se je drevo postopoma širilo proti vzhodu na Kitajsko in proti zahodu v Evropo. Stari Kitajci so hruško častili kot simbol nesmrtnosti, saj so hruškova drevesa izjemno trpežna in dočakajo visoko starost, hkrati pa so verjeli, da njena belina cvetov odganja zle duhove. Na evropska tla so jo prinesli Rimljani, ki so bili pravi mojstri selekcije in cepljenja. Prav oni so v naše kraje zanesli prve žlahtne sorte, saj so hruške oboževali tako sveže kot kuhane v medu ali sušene. V srednjem veku so za razvoj sadjarstva skrbeli predvsem samostani, kjer so menihi skrbno izbirali najboljše primerke in jih razmnoževali, pravi razcvet pa je hruška doživela v renesančni Franciji in Italiji. Na dvoru Ludvika XIV. je veljala za simbol prestiža; sončni kralj je imel v svojih vrtovih v Versaillesu posajenih na stotine različnih sort, kar je sprožilo pravo tekmovanje med plemiči, kdo bo vzgojil bolj sočen in aromatičen plod.
Najbolj znana je viljamovka
Slovenci smo hruško hitro posvojili in jo vtkali v svojo tradicijo. Kdo ne pozna ljudske pesmi o hruški debeluški ali pa stare modrosti, ki pravi, da kdor sadi hruško, sadi za svoje vnuke. Zaradi njene dolgoživosti so hruškova drevesa pogosto mejniki na kmetijah in tihi pričevalci zgodovine. Danes v naših sadovnjakih kraljujejo različne sorte, med katerimi je najbolj znana viljamovka. Ta angleška sorta iz 18. stoletja je postala sinonim za vrhunsko kakovost, njeno meso pa je tako sočno in aromatično, da se dobesedno stopi v ustih. Poleg nje so izjemno priljubljene še konferans, ki s svojo podolgovato obliko in hrustljavo teksturo navdušuje ljubitelje obstojnejšega sadja, pa maslena kleržo in seveda avtohtone oziroma tradicionalne sorte, kot sta moštna hruška in tepka. Slednja ima v slovenski zgodovini prav posebno mesto, saj je cesarica Marija Terezija z dekretom ukazala sajenje teh dreves, da bi preprečila lakoto, tisti, ki navodila niso upoštevali, pa so bili po ljudskem izročilu tepeni – od tod tudi ime.
Podpirajo delovanje ledvic
A hruška ni le užitek za brbončice, temveč prava mala lekarna v enem sadežu. Njena hranilna vrednost je osupljiva, saj vsebuje idealno razmerje med vodo, vlakninami in sladkorji. Posebnost hrušk je njihova visoka vsebnost prehranskih vlaknin, zlasti pektina, ki blagodejno vpliva na prebavo in pomaga pri uravnavanju holesterola v krvi. Ker so hruške bogate s kalijem, delujejo kot naravni diuretik, kar pomeni, da spodbujajo izločanje vode iz telesa in podpirajo delovanje ledvic ter srca. Vsebujejo tudi precejšnjo količino vitamina C in bakra, ki delujeta kot močna antioksidanta in ščitita naše celice pred prostimi radikali. Zanimivo je, da hruške vsebujejo tudi bor, mineral, ki je ključen za ohranjanje kalcija v telesu in s tem za zdravje kosti, kar je izjemnega pomena v boju proti osteoporozi. Zaradi nizkega glikemičnega indeksa so primerne tudi za tiste, ki morajo paziti na raven sladkorja v krvi, saj se energija iz njih sprošča počasi in enakomerno.
Kljub vsem pozitivnim učinkom pa morajo biti nekateri ljudje pri uživanju hrušk previdni. Hruške vsebujejo precejšnjo količino fruktoze in sorbitola, vrste sladkornega alkohola, ki lahko pri občutljivih posameznikih povzroči napenjanje, pline ali celo drisko. To je še posebej izrazito pri ljudeh s sindromom razdražljivega črevesja ali tistih, ki ne prenašajo fruktoze. Prav tako se uživanje večjih količin surovih hrušk odsvetuje osebam z akutnimi vnetji želodčne sluznice, saj lahko trši delci v mesu sadeža, tako imenovane kamnite celice, dražijo občutljivo notranjost prebavil. V takšnih primerih je bolje poseči po kuhanih ali pečenih hruškah, ki so lažje prebavljive, a še vedno zadržijo večino svojih koristnih snovi.
Odlična tudi v solatah
V kulinariki je hruška pravi kameleon. Njena sposobnost, da se poveže tako s sladkimi kot s slanimi okusi, je naravnost občudovanja vredna. V slovenski kuhinji so sušene hruške ali krhlji nepogrešljiv del prazničnega kruha, nadevov za štruklje in različnih kaš. V moderni gastronomiji pa hruška pogosto nastopa v družbi močnih sirov, kot sta gorgonzola ali staran plemeniti sir, kjer njena sladkoba uravnoteži slanost in pikantnost mlečnih izdelkov. Odlična je v solatah z orehi in rukolo, pečena z rožmarinom kot priloga k divjačini ali pa poširana v rdečem vinu s cimetom in klinčki kot vrhunska sladica. Ne smemo pozabiti niti na predelavo v sokove, marmelade in seveda žganjekuho, kjer viljamovka zaseda sam vrh kakovostne ponudbe.
Hruška je torej veliko več kot le navaden sadež. Ko naslednjič ugriznete v zrelo sočno hruško, se spomnite na vse generacije, ki so skrbno negovale ta drevesa, da lahko danes uživamo v njihovih plodovih. Najsi bo to kot hiter prigrizek med delom, osrednja sestavina nedeljske sladice ali pa v obliki toplega kompota v hladnih zimskih dneh – hruška nam vedno podari tisto najboljše, kar premore narava. V svetu, kjer iščemo superživila na drugem koncu planeta, pogosto pozabimo, da nam v domačem sadovnjaku raste eden najpopolnejših sadežev, kar jih poznamo. Zato le sezite po njej in dovolite, da vas njena maslena sladkost ponovno očara.
