Zadnje dni so evropski mediji, s francoskim Le Mondom na čelu, preplavljeni s poročili o vse globljem razkoraku med vizionarji s področja prehranske tehnologije in močnim kmetijskim lobijem. V središču spora je tako imenovano kultivirano meso – izdelek, ki nastane z gojenjem živalskih celic v bioreaktorjih, brez potrebe po zakolu živali. Medtem ko Singapur in ZDA že utirajo pot tem izdelkom na police, se nad Evropo dviga »železna zavesa« kmetijskega protekcionizma.
Francija, varuhinja evropske kulinarične identitete, je v svojem senatu že sprožila ofenzivo za prepoved proizvodnje in prodaje takšnega mesa. Argumenti nasprotnikov niso le gospodarski, temveč tudi eksistencialni. Kmetijski sindikati opozarjajo, da bi vdor laboratorijske hrane pomenil smrt za tradicionalno živinorejo, ki ne proizvaja le hrane, temveč vzdržuje kulturno krajino in biodiverziteto evropskega podeželja.
»To ni meso, to je industrijski konstrukt«
Kmetijski lobiji, ki jih podpira politika v Parizu in Rimu, izpostavljajo previdnostno načelo. »Ne smemo dopustiti, da bi laboratorijski eksperimenti nadomestili tisočletja preverjeno naravno prehrano, ne da bi poznali dolgoročne posledice za človeški metabolizem,« poudarjajo francoski zakonodajalci. Poleg tega bijejo terminološko vojno: zahtevajo strogo prepoved uporabe besed »zrezek« in »šunka« za kar koli, kar ni zraslo na pašniku.
Vendar zagovorniki nove tehnologije opozarjajo, da je odpor lobijev kratkoviden. Dr. Mark Post, pionir na področju kultiviranega mesa, pogosto izpostavlja: »Trenutni sistem proizvodnje mesa je dosegel svoje naravne meje. Če želimo nahraniti naraščajočo svetovno populacijo brez uničenja planeta, potrebujemo učinkovitejšo alternativo, ki porabi do 90 odstotkov manj vode in zemljišč.«
Kako se »vzgoji« zrezek?
Mnogi si laboratorijsko meso predstavljajo kot umetno maso, vendar gre za biološki proces, ki posnema naravno rast mišic, le da se to dogaja zunaj živalskega telesa. Začne se z biopsijo oziroma odvzemom celic. Znanstveniki živi živali, na primer kravi ali piščancu, pod lokalno anestezijo odvzamejo majhen vzorec tkiva v velikosti riževega zrna. Pri tem žival ostane živa in nepoškodovana. Nato sledi izolacija matičnih celic iz vzorca, ki imajo sposobnost hitre regeneracije in razmnoževanja. Celice postavijo v velik rezervoar iz nerjavečega jekla, imenovan bioreaktor. V njem celice »plavajo« v hranilni tekočini (gojišču), ki vsebuje aminokisline, vitamine, sladkorje in minerale – vse, kar bi žival sicer dobila s hrano. Ko se celice dovolj namnožijo, spremenijo okolje v reaktorju, na primer temperaturo ali pH, kar celicam sporoči, naj se začnejo združevati v mišična vlakna. Da meso ne bi bilo le »kaša«, uporabljajo rastlinske celice, na primer iz soje ali morskih alg, na katere se vlakna oprimejo, da dobijo teksturo pravega zrezka. Po nekaj tednih je meso pripravljeno za obdelavo. Celoten proces traja od dva do štiri tedne, medtem ko govedo za zakol raste vsaj 18 mesecev.
Kljub močnemu odporu v Evropi analitiki opozarjajo, da bi popolna prepoved lahko bila dvorezen meč. Če bo Evropa zaprla vrata tej industriji, bo razvoj in dobiček prepustila azijskim in ameriškim podjetjem. Bitka za naše krožnike se tako seli v Bruselj, kjer se bo v prihodnjih mesecih odločalo o tem, ali bo Evropska unija ostala muzej tradicionalne hrane ali pa bo postala laboratorij prihodnosti. V Bruslju se pripravlja nova direktiva o označevanju živil in kmetijski lobiji so že dosegli, da se v osnutek besedila vključi določilo, da noben izdelek, vzgojen v laboratoriju, na embalaži ne sme vsebovati slik narave, pašnikov ali živali.
Za zdaj kaže, da bo pot laboratorijskega zrezka do slovenskega potrošnika še dolga in polna birokratskih ovir, saj je »identiteta krožnika« v Evropi še vedno močnejša kot tehnološke obljube o trajnosti.
