Zgodba ananasa se začne globoko v osrčju Južne Amerike, natančneje na obsežnem območju med južno Brazilijo in Paragvajem. Tam so ga lokalna staroselska plemena gojila, spoštovala in uživala že dolga stoletja pred prihodom prvih evropskih raziskovalcev. Plemena Tupi in Guarani so ta sadež poimenovala »nana« ali »anana«, kar v grobem prevodu pomeni »odličen sadež« ali »dišeč sadež«. Staroselci niso uživali le v njegovem božanskem okusu, temveč so ga s pridom uporabljali tudi v naravni medicini za zdravljenje prebavnih motenj in vnetij, iz njega pa so varili tudi nekakšno sadno vino, ki so ga uporabljali pri obredjih.
Sadež se je s pomočjo trgovanja med plemeni postopoma razširil po celotni Srednji in Južni Ameriki ter dosegel tropsko Karibsko otočje. Ko je sloviti pomorščak Krištof Kolumb novembra 1493 med svojo drugo odpravo pristal na otoku Guadeloupe, so ga domačini pričakali z gostoljubnimi darili, med katerimi je bil tudi osupljivi ananas. Španski in portugalski mornarji so bili nad njegovim eksotičnim videzom in okusom, ki so ga opisovali kot božansko mešanico jabolka, hruške in melone, popolnoma očarani. Poimenovali so ga »piña«, ker jih je njegova zunanjost spominjala na borov storž. Angleži so tej besedi kasneje dodali še »apple« (jabolko) in tako je nastalo danes globalno znano ime »pineapple«.
Vendar pa potovanje ananasa v Evropo ni bilo preprosto. Zaradi dolgih, večmesečnih plovb čez nepredvidljiv ocean v slabo prezračenih ladijskih podpalubjih je večina sadežev na poti preprosto zgnila. Le redki, izjemno trdoživi primerki so preživeli naporno pot do španskega dvora, kjer so ob prihodu nemudoma postali absolutna senzacija. Ker ga v hladnem, oblačnem evropskem podnebju niso mogli gojiti zunaj na prostem, je ananas postal ekskluzivna, redka dobrina, rezervirana izključno za kralje in najbogatejšo aristokracijo.
V 17. in 18. stoletju so v Evropi, še posebej v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, začeli graditi posebne ogrevane rastlinjake, imenovane »pineries«, v katerih so poskušali z umetnim ogrevanjem ustvariti tropske pogoje in vzgojiti te dragocene sadeže. To je bil izjemno drag, tehnološko zahteven in dolgotrajen proces. Vzgoja enega samega ananasa v takšnem rastlinjaku bi danes stala več tisoč evrov! Ananas je zato postal takšen statusni simbol, da so ga ljudje na slavnostnih večerjah pogosto le ponosno razstavili kot osrednji okras mize in ga sploh niso pojedli, dokler ni začel gniti. V tistem času so obstajale celo specializirane izposojevalnice ananasov, kjer si si lahko ta sadež za visoko ceno izposodil za en sam večer, zgolj zato, da bi naredil nepozaben vtis na eminentne goste in dokazal svoje premoženje.
Botanični čudež: kako sploh raste?
Preden nadaljujemo z njegovo potjo do nas, je vredno razbiti pogost mit: ananas ne raste na drevesih. Rastlina ananasa je pravzaprav zelnata trajnica, ki zraste le približno meter do meter in pol visoko. Iz sredine rozete dolgih, mečastih listov zraste debelo steblo, na vrhu katerega se razvije čudovito socvetje z več kot sto posameznimi cevastimi cvetovi. Ti cvetovi se sčasoma združijo in zrastejo skupaj okoli osrednjega stebla ter tako tvorijo to, kar poznamo kot en sam sadež ananasa. Z botaničnega vidika je ananas torej soplodje – skupek številnih manjših sadežev (jagod), ki so zraščeni skupaj. Za vzgojo enega samega sadeža rastlina potrebuje od 18 do kar 24 mesecev skrbne nege in tropskega sonca. Ko sadež enkrat odrežemo, ne zori več (ne postaja slajši), zato je ključnega pomena, da je obran ob pravem času.
Na slovenskih mizah
Kako pa je ta ekskluzivni, nedosegljivi sadež postal dostopen nam, v Sloveniji? Prelomnica se je zgodila na prehodu iz 19. v 20. stoletje z bliskovitim razvojem hitrejšega ladijskega transporta in, kar je še pomembneje, industrije konzerviranja hrane. James Dole, ameriški industrialec z vizijo, je na Havajih ustanovil ogromne, neskončne plantaže ananasa in razvil učinkovite industrijske postopke za njegovo množično konzerviranje. Konzervirani ananas v pločevinkah je tako prvič v zgodovini prečkal oceane, ne da bi se pokvaril, in dosegel širše množice po vsem svetu.
Tako je ananas v začetku in sredini 20. stoletja prišel tudi v slovenske kraje. Sprva je veljal za dragoceni dodatek prazničnim obrokom, kjer je bil priljubljen predvsem v obliki sladkih kompotov in kot sočen okrasek na tortah in nedeljskih sladicah. Z razvojem modernega letalskega in ladijskega tovornega prometa, opremljenega z zanesljivimi hladilnimi verigami, pa se je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja sveži ananas začel redno in v večjih količinah pojavljati tudi na policah slovenskih trgovin in tržnic. Danes je globalizacija poskrbela, da lahko v tem »kraljevskem sadežu« uživamo vse leto. Večina svežega ananasa, ki ga danes kupimo v Sloveniji, pripotuje iz tropskih držav, predvsem iz Kostarike, s Filipinov, Slonokoščene obale in iz Brazilije.
Zakladnica zdravja
Poleg izjemnega, osvežilnega okusa je ananas prava naravna lekarna in izjemna zakladnica zdravja. Njegova najbolj znana, preučevana in povsem edinstvena sestavina je proteolitični encim, imenovan bromelain. Ta encim ima izjemno sposobnost razgradnje zapletenih beljakovinskih struktur v prebavnem traktu na manjše peptide in aminokisline. Zato je ananas naravnost odličen za pospeševanje in olajšanje prebave, še posebej, če ga zaužijemo po težkem, z beljakovinami bogatem obroku.
A zdravilna moč bromelaina ne deluje le v našem črevesju. Ko se del tega encima absorbira v krvni obtok, v telesu deluje izrazito protivnetno. Številne znanstvene in klinične študije so pokazale, da lahko redno uživanje svežega ananasa ali koncentriranih izvlečkov bromelaina pomaga pri zmanjševanju oteklin po poškodbah, naravnem lajšanju kroničnih bolečin pri osteoartritisu in boleznih sklepov, lajšanju simptomov sinusitisa in celo pri pospeševanju okrevanja tkiv po zahtevnejših operativnih posegih.
Poleg bromelaina je ananas izjemen vir vitamina C. Sadež je prav tako presenetljivo bogat z manganom, naravnim mineralom, ki ga v sodobni prehrani pogosto primanjkuje. Mangan je nujen encimski kofaktor za ohranjanje zdravja in gostote kosti, sodeluje pri optimalni presnovi ogljikovih hidratov in maščob ter igra vlogo pri hitrejšem celjenju ran. Ne smemo pa pozabiti niti na prehranske vlaknine, s katerimi je ananas bogat; te so zaslužne za spodbujanje zdrave črevesne mikrobiote, preprečevanje zaprtja in počasnejše sproščanje naravnih sladkorjev v kri.
Kulinarična vsestranskost
Ananas je v svetovni kuhinji neverjetno vsestranski. Čeprav je morda res najboljši svež, ko ga preprosto narežemo na sočne kocke ali rezine, se njegove prave kulinarične možnosti tu šele dobro začnejo. Zaradi že omenjenega encima bromelaina, ki mojstrsko razgrajuje beljakovine, je sveži ananasov sok ali pretlačeno meso ananasa ena najboljših in najbolj naravnih marinad za mehčanje mesa na svetu. Če trši, cenejši kos govedine ali puste svinjine za kakšno uro ali dve namočite v marinado z ananasom, bo meso po peki ali kuhanju postalo nebeško mehko in se bo kar topilo v ustih. Vendar bodite previdni: če boste meso v ananasu marinirali predolgo (čez noč), bodo encimi meso popolnoma razgradili v neprijetno, kašasto teksturo.
V slanih in toplih jedeh je ananas nepogrešljiva stalnica številnih azijskih in latinskoameriških kuhinj, ki obožujejo kontrast med sladkim, slanim in pekočim. Pečenje ananasa na vročem žaru je prav tako fantastičen način priprave in odličen zaključek poletnega piknika. Seveda v razpravi o ananasu ne moremo mimo večne in vroče debate, ki radikalno deli kulinarični svet na dva tabora: ananas na pici. Znamenita havajska pica, ki jo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v Kanadi menda povsem po naključju izumil grški priseljenec Sam Panopoulos, združuje slano, dimljeno šunko in sladke kocke konzerviranega ananasa. Nekateri to kombinacijo strastno obožujejo in jo vidijo kot popolno uravnoteženost okusov, drugi jo označujejo za kulinarični zločin zoper italijansko tradicijo. Kakor koli že, ta jed nedvomno dokazuje, kako izjemno provokativen in drzen je lahko ta tropski sadež. Ng
