Pred nekaj tedni je zaradi tekme med Slovenijo in Kosovom nastala prava ujma. Ljudstvo je na spletu skoraj ponorelo: tuji navijači so namreč žvižgali med igranjem slovenske himne! Pa to še ni vse, na tribunah je bilo videti skorajda le rdeče zastave z dvoglavim orlom!
Med ogorčenimi zapisi, ki so protestirali ali le hlipali, je bilo slutiti, da med pisci ni bilo skoraj nobenega, ki bi vso omenjeno grozo doživel v živo, se pravi v Stožicah. Tako je torej z našimi vrlimi domoljubi: najraje se repenčijo ali pihajo sami sebi na duše prek spleta. V anonimnosti, ne da bi mignili s prstom.
-
Pred leti smo z našo družinico potovali na Ohrid.
No, in ko so nas domačini, Makedonci, vozili proti znamenitemu jezeru, smo vsakih nekaj minut srečali vasi in vasice z minareti. In s stotinami zastav. Rdečih, z orlom.
»To so Albanci!« je pojasnil voznik.
Zanimivo. Tu živimo mi, naj bi se glasilo sporočilo. V Makedoniji je Albancev že toliko, da so si izborili za albanščino status drugega uradnega jezika. Mimogrede, pri omenjenih rdečih praporjih ne gre za simbol države Albanije, marveč za narodno zastavo. Tudi v Ljubljani: na tribunah je bilo uradnih kosovskih zastav le za vzorec.
No, tisto žvižganje je bilo res paglavsko in žaljivo početje. Toda to zvečine verjetno niti niso bili Kosovci, temveč rojaki, ki so trumoma pripotovali iz Avstrije in Nemčije.
Toda, pardon: kje so bile pa slovenske zastave v vsej tej rdeči poplavi? Nogometni domoljubi pač prihajajo podpirat naše samo takrat, ko ti zmagujejo. In skačejo, ker so Slovenci. Ija, ija ooo! Še Pahor ne hodi več na tekme, da bi vihtel zastavo, ker ni domovini ničesar dolžan, saj mu tudi ona ne daje več nič. Tako je rekel.
-
Če se človek pripelje v našo zasanjano vasico, bi nemara težko uganil, kdo tu živi. Ma ja, tu smo mi, saprabolt, samo milijon nas je, kar nas dobrih je ljudi! Ja, ja, že, že. Ampak v našem naselju so le trije ali dva, ki imata na hiši slovensko zastavo kar tako, brez praznika. Se zgodi. Eh, pa saj tudi takrat, ko domovina praznuje, ni dosti bolje. Kar mi nese pogled, so v soseščini le tri zastave. Doli v središču vasi razobešajo naše simbole poleg redkih posebnežev vsaj na šoli in vrtcu ter gasilskem domu. Pa še tam ne vedno: je praznik, ki zgodovinsko gledano nekaterim ni ravno pri srcu. A ne bom razpredal naprej, da se ne bomo še tu kregali.
Drugače smo pa ta pravi! Poznamo vse kitice Zdravljice in še katere. Kako je pa z »našimi« na spletu, tako in tako ne vemo, ker so spisi anonimni.
Če človek na splošno prebira razne vzklike na družbenih omrežjih, hitro opazi, da se pojavlja zelo poseben profil »domoljubov«. Sestavni del tega bi morala biti tudi ljubezen do slovenskega jezika. Pa je?
Takole: kdor na spletu v treh stavkih ne naredi deset napak, ni pokončen Slovenec! Ja, jezik ljubimo, ampak bog ne daj, da bi pisali v tem jeziku vsaj za silo pravilno. Si mislijo: ne profesorji, vrag in ne sosed nam ne bodo krojili jezikovnih pravil …
-
Po zmagi na nedavnem referendumu so le veseljaki iz vrst nasprotnikov pred parlament prinesli slovensko zastavo. Po vseh žalitvah, lažeh, ponižujočih konstrukcijah. Živeli! Naš Janez je bil sploh navihan. Bodoči premier, kot se govori! Na spletu je posredoval video, ki ga je neznani domoljub zmontiral s pomočjo umetne inteligence: v posnetku je kakor Kučan, ki bolniku vbrizga strup. Da se ve.
Nekaterih, ki bi morali tam biti, ni bilo ne v Stožicah ne na voliščih.
V spodbudo pa vsem misel, ki sem jo prebral v reviji Kralji ulice.
»Za nocoj napovedani konec sveta odpade zaradi pomanjkanja zanimanja.«
Poučno! Prihaja nova priložnost …
