Dandanašnji poslušati mladino, ali še bolje otroke na robu pubertete, zna biti sila zanimiva izkušnja. Kaj lahko se vam namreč pripeti, da jih kljub temu, da naj bi se mladci pogovarjali v slovenskem jeziku, ne boste kaj dosti razumeli. Ne le, da tako njihova govorjena kot tudi pisana beseda vsebujeta cel kup tujk in popačenk, kar ni nič posebej novega ali lastnega zgolj njihovi generaciji, zdaj tvorijo besede iz prvih črk tudi precej dolgih besednih zvez, ki jih malce starejši že tako ne poznamo, a o njih, ko so napisane, lahko vsaj sklepamo, ko pa jih kdo izgovori, lahko hitro dobimo občutek, da uporablja jezik, ki ga ni na seznamu 7168-ih, kolikor naj bi jih bilo po vsem svetu.
Tako smo pred časom med pogovorom otrok pred blokom zaslišali besedo bigster. In kakopak zastrigli z ušesi, saj nam je bilo kar malo čudno, da bi se skupina osnovnošolskih deklet pogovarjala o avtomobilih, kaj šele, da bi izpostavila Daciin model in ne kakšnega, recimo, ferrarija. A ko smo prisluhnili bolje, je hitro postalo jasno, da bigster, o katerem so govorile, ni bil avto. Opisovale so namreč človeka, sklepali smo, da sošolca, ki je, zapisano na nam bližji način, totalen frajer. Da, takšnim se menda reče tudi bigster.
No, tudi avtomobilski bigster, s katerim smo se sami družili le nekaj tednov prej, je, to je treba poudariti, kar precejšen frajer. Ni se nam namreč še zgodilo, da bi se za avtomobilom omenjene znamke obračalo toliko ljudi in nas o njem večkrat tudi pobaralo. A Dacia je pač postala znamka, ki ne slovi več le po cenovno ugodnih, temveč tudi po avtomobilih, ki so, z eno besedo, ki je danes mladi ne uporabljajo več, včasih pa smo jo, kul.
Bigster je tipičen tak avto. Oblikovno deluje kot napihnjen, malce škatlast športni terenec, ki se hitro loči od vseh drugih, zato ga je na cesti ob poplavi med seboj podobnih si štirikolesnikov težko zgrešiti. Omenjeni lastnosti imata ob tem za pozitiven stranski učinek izjemno prostorno tako potniško kabino kot prtljažnik (ta je bil v testnem, hibridnem primerku sicer okoli 50 litrov manj zmogljiv, kot je v različicah z zgolj bencinskim motorjem), zato je dobra izbira tudi za družine s tremi otroki. Hibridni sistem ob tem omogoča suvereno vožnjo tudi, ko je avto polno naložen, pa še precej varčen zna biti, saj se ob malce bolj zadržani vožnji zadovolji tudi z manj kot 5,5 litra bencina na stotih kilometrih. Je pa res, da k omenjeni napihnjenosti pripomore tudi visoka oddaljenost od tal (dva decimetra), kar je eden od razlogov, da ni najbolj agilen v ovinkih, se pa zato zgolj prednjemu pogonu navkljub ne ustraši slabših cest in kolovozov.
Kar pri bigsterju ni tako frajersko, niti ni kul, je medtem veliko trde plastike v vsej potniški kabini, tako na vratih kot okoli armaturne plošče. Razumemo, nizkocenovnost in vse to, a tudi ta s prihodom številnih kitajskih avtomobilov dobiva nove dimenzije, hkrati pa danes tudi v avtomobilih, ki jih prištevamo med nizkocenovne, že znajo poskrbeti, da je voznikovo delovno okolje, kar se tiče materialov, prijetnejše. V bistvu bigsterju manjka le še to. Pa morda kakšen dodaten tehnološki bombonček, saj je nabor naprednih sistemov vseeno še malce omejen. Sploh zato, ker, kot omenjeno, Dacia ni več osamljena na področju avtomobilov z najboljšim razmerjem med ceno in dobljenim. Pa to ne pomeni, da za dobrih 30.000 pri bigsterju s sodobnim hibridnim pogonom in samodejnim menjalnikom ne boste dobili veliko avtomobila; dobili ga boste ogromno. Le časi se pač spreminjajo.
