Številne države po svetu poznamo tudi po njihovih vzdevkih. Če omenimo streho sveta, škorenj ali dežele vzhajajočega sonca, tam spodaj, tisočerih jezer, ur in čokolade, fjordov, priložnosti ter, kakopak, na sončni strani Alp, velika večina takoj ve, da gre v istem vrstnem redu za Nepal, Italijo, Japonsko, Avstralijo, Finsko, Švico, Norveško, ZDA in, kakopak, Slovenijo. Drugi vzdevki so malo manj znani in tako smo tudi sami na malce nenavaden način, ob spoznavanju z zgodovino malega Kiiniga avtomobila picanta, ugotovili, da se Južni Koreji reče tudi dežela jutranjega miru.
A zakaj med spoznavanjem s picantom? Enostavno, tako kot še marsikateri drug avtomobil tudi picanto ni picanto povsod. V Tajvanu so mu denimo sprva rekli kia eurostar, v Kolumbiji kia eko taxi, doma, torej v Južni Koreji, pa – kia morning. Kar v prevodu pomeni jutro, pri čemer naj bi to ime izhajalo prav iz poimenovanja Koreje kot dežele jutranjega miru. Kakor koli, vse našteto razkrije tudi, da gre za globalen, po vsem svetu razširjen Kiin avtomobil, ki pa ga na veliki večini trgov vendarle poznajo pod imenom picanto. Tudi v Evropi in s tem pri nas, kjer je picanto preživel že marsikaj – od ostrega boja v s konkurenco bogatem razredu mestnih malčkov do tega, da je danes v tem razredu skorajda osamljeni jezdec.
Pa je to pravzaprav škoda. A po drugi strani logično. Škoda zato, ker je picanto avtomobil, ki se predvsem v mestu odlično znajde, saj je priročno majhen in okreten ter dovolj zabaven za vožnjo, logično pa, ker s ceno že poseže na področje za številko (ali celo dve) večjih in posledično bolj vsestransko uporabnih avtomobilov.
Pa vendar, Kia si zasluži pohvale že zato, ker s picantom skrbi za ohranjanje dokaj pisanega voznega parka in možnost izbire, kdor pa se bo odločil zanj, nad njim zagotovo ne bo razočaran. Ali bo navdušen, pa je odvisno od več dejavnikov. Sami po nekaj dneh druženja lahko zapišemo, da gre za korekten avtomobil – torej avto brez večjih minusov, a tudi brez pozitivnih ekstremov. Oblikovno mu je na zunaj druga prenova tretje generacije dobro dela in zagotovo bolj izstopa, kot je, v notranjosti pa je sprememb manj. Je sicer bolj digitalizirana, a je picanto obenem zadržal veliko gumbov in stikal, ki precej olajšajo upravljanje nastavitev. Pohvalno je tudi, da udobno vožnjo omogoča tudi višjim voznikom, tako da sami, s 190 centimetri višine, pomanjkanja prostora za volanom nismo čutili, seveda pa je drugače za potnike na zadnji klopi, kar pa je po drugi strani davek omenjene majhnosti in okretnosti avtomobila. Tudi prtljažnik je namenjen zgolj za nekaj vreč iz trgovine, a tega mestnemu malčku ne moremo šteti v minus. Prej bi mu lahko dokaj neodziven motor, ki se resnično zbudi pri precej visokih vrtljajih, ko tudi ni več najtišji, zato vožnja po avtocesti ali kakšni razgibani podeželski cesti z veliko vzponi ni ravno največji užitek. Je pa od načina vožnje odvisna tudi poraba bencina, ki je na našem testu znašala precej varčnih 5,6 litra na 100 kilometrov.
Ceno smo že omenili, konkretno za testneža znaša 18.500 evrov, vsak pri sebi pa bo, odvisno od mnogih reči, vedel, ali je to sprejemljivo ali ne.
