Slovenija ima dokaj star vozni park. Ne najstarejšega, zagotovo pa tudi ne najnovejšega. Stari avtomobili pa s seboj prinašajo specifična tveganja. Oster vonj po gorivu med vožnjo ni samo neprijetnost, ampak je lahko v nekaterih primerih rdeči alarm, ki ga vozniki vozil z visoko kilometrino pogosto napačno interpretirajo, včasih s katastrofalnimi posledicami.
Trenutek je bržkone vsem dobro znan: vozite se po avtocesti ali stojite v mestni gneči, ko nenadoma v varno zavetje vaše klimatizirane kabine vdre oster kemični vonj. Prvi instinkt je zanikanje. Morda je kriva stara zástava pred nami? Morda je smrad prišel iz bližnje rafinerije ali bencinske črpalke?
Toda ko vonj vztraja in postane intenzivnejši, se nelagodje prevesi v strah. Upravičeno. Po podatkih prometnih strokovnjakov je prav vonj po bencinu eden najbolj zanesljivih indikatorjev, da je vaše vozilo morda na robu resne okvare ali – v najslabšem primeru – požara.
Nevidna utrujenost materiala
Medtem ko sodobni avtomobili postajajo računalniki na kolesih, ostaja osnovna fizika motorjev z notranjim zgorevanjem nespremenjena. Gorivo mora potovati od rezervoarja do motorja pod tlakom. In prav v tem sistemu se skriva nevarnost, ki preži predvsem na lastnike starejših vozil.
Marin Morava, tehnični svetovalec pri hrvaškem HAK (njegovo mnenje pa je povzel Vecernji.hr), opozarja na statistično korelacijo, ki bi morala skrbeti mnoge lastnike rabljenih vozil. »Vozila, ki so starejša od 15 let in imajo na števcu več kot 250.000 prevoženih kilometrov, so v praksi najpogostejši kandidati za odpoved sistema za dovod goriva,« pojasnjuje.
Razlog ni nujno slabo vzdrževanje motorja, temveč neizprosen zob časa. Guma, plastika in tesnila so podvrženi nenehnim temperaturnim spremembam – od hude zimske zmrzali do vročine v motornem prostoru, ki poleti presega 90 stopinj Celzija. Po petnajstih letih ti materiali izgubijo prožnost, postanejo porozni in začnejo popuščati. Dovolj je mikroskopska razpoka na cevi za dovod goriva, da visokotlačni sistem začne pršiti bencin po vročem motorju.
Detektivsko delo na odstavnem pasu
Kaj torej storiti, ko nas napade ta specifičen vonj? Strokovnjaki so si enotni: ignoranca je najslabša strategija.
Če v potniškem prostoru zaznate vonj po gorivu, obstaja možnost, da ne prihaja iz vašega vozila, ampak od drugega udeleženca v prometu. Vendar previdnosti ni nikoli preveč. Protokol je jasen: vozilo je treba nemudoma varno ustaviti, ugasniti motor in dvigniti pokrov.
Vizualni pregled je ključen. Voznik mora s pogledom slediti linijam goriva v motornem prostoru in – če je to varno mogoče – pregledati podvozje vse do rezervoarja za gorivo. Iskati je treba mokre madeže, kapljanje ali vidne poškodbe cevi. Bencin ima značilnost, da hitro izhlapeva, zato so madeži lahko videti kot čisti deli na sicer prašnem motorju.
Diagnoza z nosom
V praksi se pogosto izkaže, da vozniki težko ločijo med različnimi kemičnimi vonjavami. Morava opozarja na pogosto zmedo: »Vozniki zamenjujejo vonj surovega bencina z vonjem izpušnih plinov ali povratkom oljnih hlapov.«
Če je poškodovana cev oddušnika motorja, lahko v kabino vdre vonj po prežganem olju, ki je prav tako neprijeten in zdravju škodljiv, vendar ne predstavlja enake takojšnje nevarnosti požara kot iztekanje bencina. Kljub temu laična ocena na cesti pogosto ni mogoča.
Če niste prepričani, kaj natančno pušča, pri čemer je vonj intenziven in spominja na gorivo, je edina odgovorna odločitev klic asistence na cesti. Nadaljevanje vožnje s potencialnim puščanjem goriva na vroč izpušni kolektor je recept za katastrofo.
Pozabljeni sopotnik
Ta problematika odpira vprašanje varnostne kulture. V mnogih evropskih državah gasilni aparat v osebnih vozilih ni obvezen, toda strokovnjaki ga za vozila v rizični skupini (15+ let, 250.000+ kilometrov) toplo priporočajo.
Investicija v majhen gasilni aparat (običajno 1 ali 2 kilograma prahu) je zanemarljiva v primerjavi s škodo, ki jo povzroči požar na vozilu. Ko enkrat zagori pod pokrovom motorja, so sekunde ključne. Brez ustrezne opreme je voznik nemočen opazovalec uničenja lastnine.
