Leta 1879 je bil Ferdinand Cheval 43-letni podeželski poštar, ki je vsak dan prehodil okoli 30 kilometrov med vasmi v okolici francoskega kraja Hauterives. Nekega dne se je na svoji poti spotaknil ob kamen nenavadne oblike. Pobral ga je, si ga ogledal in odnesel domov. Naslednji dan je na istem mestu opazil še nekaj zanimivih kamnov. Iz majhne navade je počasi zrasel eden najbolj nenavadnih gradbenih podvigov v Franciji.
Sprva je kamenje nosil v žepih, pozneje v košari, nato pa se je na pot vračal z vozičkom po predmete, ki jih je čez dan opazil ob cesti. Med njimi niso bili le kamni, temveč tudi fosili, školjke, kovinski predmeti in drugi materiali, ki so se mu zdeli zanimivi. Vse je povezoval z apnom, cementom in žico ter iz posameznih kosov postopoma sestavljal svojo vizijo palače.
Čez dan je raznašal pisma, ponoči pa gradil. Delal je predvsem ob svetlobi petrolejke in brez arhitekturnega znanja, načrta ali pomočnikov. Palača je rasla skladno z njegovo domišljijo in podobami, ki jih je poznal iz revij, časopisov in z razglednic, ki jih je kot poštar dostavljal po okoliških vaseh.
V njegovem domišljijskem svetu so se tako znašli motivi, ki jih je črpal iz različnih kultur in obdobij – od orientalskih templjev in egipčanskih grobnic do džamij, srednjeveških gradov in gotske arhitekture. Sosedje so ga pri tem pogosto opazovali s posmehom, saj si je bilo težko predstavljati, da bo iz kamenja, ki ga je pobiral ob cesti, nekoč nastala prava palača.
33 let dela, 10.000 dni in 93.000 ur
Gradnja je trajala od leta 1879 do 1912. Cheval je svoje delo sam povzel s številkami, ki jih je vklesal v palačo: 10.000 dni, 93.000 ur in 33 let preizkušenj. Nastala je približno 20 metrov dolga nenavadna zgradba, polna stolpičev, stebrov, skulptur, živali, jam, stopnišč in drugih podrobnosti.
Palača ni bila nikoli namenjena bivanju. Cheval jo je razumel kot nekakšen tempelj narave in domišljije. Njena podoba je nenavadna mešanica različnih vplivov, ki jih je graditelj spoznaval predvsem prek podob na papirju, saj sam nikoli ni potoval v večino krajev, katerih arhitektura ga je navdihovala.
Ko je dokončal palačo, je želel, da bi bil nekoč pokopan v njej. Ker francoski predpisi tega niso dovoljevali, je začel nov gradbeni projekt. Pri 78 letih se je lotil lastne grobnice na pokopališču v Hauterivesu. Tudi ta je nastala v njegovem značilnem slogu, Cheval pa jo je poimenoval grobnica tišine in neskončnega počitka. Gradil jo je osem let in jo dokončal leta 1922. Umrl je dve leti pozneje, leta 1924, in bil tudi pokopan v grobnici, ki jo je ustvaril sam.
Priznanje za njegovo delo je prišlo šele pozneje. Umetniki so v nenavadni zgradbi prepoznali izraz avtorske oziroma avtsajderske umetnosti, ki nastaja zunaj tradicionalnih umetniških ustanov in akademskih pravil. Palača je sčasoma pritegnila tudi pozornost nadrealistov in postala navdih za umetnike različnih generacij.
Leta 1969 je bila Palais idéal razglašena za zgodovinski spomenik. Stavba, ki je nekoč vzbujala predvsem posmeh domačinov, je tako postala zaščitena kulturna dediščina in ena najbolj nenavadnih znamenitosti v tem delu Francije.
