Ob omembi Španije običajno najprej pomislimo na sonce, morje, morda vrhunski nogomet ali bikoborbo. Smučanje? Marsikdo bi ob taki zamisli zaničljivo odmahnil z roko, a vsaj tisti od udeležencev letošnjega 71. svetovnega prvenstva novinarjev v smučanju, ki so pred dobrim desetletjem že okusili smučanje v španskih Pirenejih, so se zavedali, da se jim poleg dobre hrane in prijetnega druženja obeta tudi odlična smuka na smučiščih z obilo snega vse do aprila.

Skriti zaklad

Že pred desetletjem smo presenečeni spoznali, kakšen smučarski paradiž je Baqueira-Beret, pri nas skoraj neznano, med Španci in poznavalci drugod po svetu pa sila cenjeno zimsko letovišče, ki so ga pred leti v anketi angleškega Daily Telegrapha izbrali za najboljše smučišče na svetu, pred kanadskim Whistlerjem in švicarskim Zermattom. Po smučanju na okoli 170 kilometrih prog na več kot 2000 hektarjih površine (za kakšnih 20 Krvavcev, torej) smo se čudili le še, zakaj ob tako izvrstnih pogojih Španci v tekmovalnem smučanju niso dosegli kaj več od dveh že precej zaprašenih olimpijskih medalj Francisca Fernandeza Ochoe in njegove sestre Blance. Eden od razlogov morda tiči v španski nagnjenosti k poznemu vstajanju in k zgodnji siesti kot pripravi na razgibano nočno življenje. Drugi pa v tem, da svojih slavnih prednikov mladi smučarji v Kataloniji niti ne poznajo: bila sta pač iz Madrida, ki ga Katalonci zaradi starih zamer nimajo ravno v čislih. Zdi se, da so precej bolj seznanjeni s slovenskimi športniki in Slovenijo, saj so nam mnogi domačini spet navdušeno omenjali, da so že ali še bodo obiskali našo državo, ki ji je uspelo uresničiti njihove nikoli izpolnjene sanje o odcepitvi in samostojnosti.

baqueira beret / Foto: Bojan Glavič

Baqueira-Beret in okoliške vasi navdušijo tudi z ličnimi hoteli in hišami, zgrajenimi v enotnem slogu in lepo zlitimi z naravo./ Foto: Bojan Glavič

Tokrat je bila Baqueira-Beret sicer le prizorišče tekem v smučarskih tekih, preostali program pa je potekal v Boi Taüllu, najvišjem smučišču v Pirenejih. Obe smučišči loči le 25 kilometrov zračne linije, a kar 80 kilometrov ceste, kar vožnjo v tem goratem predelu podaljša vsaj za dodatno uro. Največji zakladi so pač dobro skriti in to očitno velja tudi za obe omenjeni smučišči. Prvo leži v dolini Val D'Aran, ki je bila zaradi obdanosti z do 3000 metrov visokimi vršaci dolgo skoraj odrezana od Španije, tako da je šele leta 1948 zgrajeni petkilometrski predor, do leta 1964 najdaljši na svetu, omogočil cestno povezavo tudi v zimskih mesecih (leta 2007 so zgradili še enega).

boi taul / Foto: Scij

Cerkev Sant Joan de Boi je bila prizorišče odprtja smučarskega prvenstva novinarjev iz 23 držav. / Foto: Scij

Med drugo svetovno vojno so izoliranost doline s pridom izkoristili francoski odporniki, ki so tja iz Francije pretihotapili in skrili več kot 20.000 Judov. Pravzaprav sta dolina in smučišče še vedno laže dostopna iz Francije (letališče v Toulousu je oddaljeno slabi dve uri), saj se ovinkasta vožnja od letališča v Barceloni zavleče na dobre štiri ure. Še precej dlje, okrog 17 ur, traja približno 1600 kilometrov dolga vožnja s kombijem iz Ljubljane, ki jo je zaradi obilice smučarske prtljage in prehranskih izdelkov (za tradicionalni večer s pokušino značilnih dobrot vsake od 23 držav) ubrala slovenska ekipa.

Paša za oči

Boi Taüll, ki se vzpenja nad sosednjo dolino La Vall de Boi, je precej manjše in ne tako mondeno smučišče kot Baqueira (tam zimske vikende rada preživlja tudi španska kraljevska družina), a ima prav tako številne čare.

boi taull / Foto: Bojan Glavič

Boi Taüll je pogosto prizorišče tekem v veleslalomu in tudi v novem olimpijskem športu – turnem smučanju. / Foto: Bojan Glavič

S 45 kilometri dobro urejenih prog ponuja več kot dovolj užitkov tudi razvajenim smučarjem, ki jih najvišje ležeča žičnica v Pirenejih lahko pripelje vse do 2751 metrov, torej skoraj do višine Triglava. Od tam se odpirajo dih jemajoči razgledi zlasti v sončnem vremenu, ki ga vsaj načeloma v Kataloniji ne manjka, saj se radi pohvalijo s kar 300 sončnimi dnevi na leto. Vreme jo seveda kdaj tudi zagode, a praviloma ne manjka niti snega, saj se tam mediteransko podnebje meša z vlažnim atlantskim. Od decembra do februarja tako običajno zapade tudi več kot tri metre snega, ki potem vztraja vse do aprila. Minuli mesec je bilo še vedno brez težav mogoče smučati tudi zunaj urejenih prog, te pa so vsako jutro brezhibno pripravljene. Na njih lahko najbolj zagnani kar nekaj uric zarezujejo smučine v deviški sneg, saj Španci, ki kaj dajo nase, kljub delujočim napravam redko začnejo smučati pred 11. uro. Dnevna vozovnica v Boi Taüllu, ki je prizorišče tekem svetovnega pokala v novem olimpijskem športu – turnem smučanju, se lahko pohvali tudi z ugodno ceno dnevne karte (48 evrov, 23 manj kot v Baqueiri), še bolj smiseln pa je nakup štiridnevne vozovnice (ne nujno porabljene v zaporednih dneh) po 174 evrov, kar omogoča tudi kak dan oddiha za izlet in ogled tamkajšnjih znamenitosti.

boi taul cerkev sv. klememnt / Foto: Bojan Glavič

Cerkev Sant Climent iz 12. stoletja je ena od devetih cerkva v okolici Taülla, ki so so seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine. / Foto: Bojan Glavič

boi taul / Foto: Scij

Cerkev Sant Joan de Boi je bila prizorišče odprtja smučarskega prvenstva novinarjev iz 23 držav. / Foto: Scij

Mednje sodi zlasti devet romanskih cerkva iz 12. stoletja, ki so od leta 2000 pod Unescovo zaščito, dolina pa velja za najbolj gosto posejano z izvrstno ohranjenimi primerki romanske arhitekture v Evropi. Ob najvišjem smučišču in edinem nacionalnem parku v Pirenejih so ponosni tudi na terme Caldes de Boi, največje toplice v Španiji, ki so s kar 37 vrelci mineralne vode uvrščene v Guinnessovo knjigo rekordov. Paša za oči so na poti do obeh smučišč tudi vse vasice z ličnimi hišami in hoteli, zgrajenimi po enotnem modelu s temnimi strehami in prav takimi kamnitimi zidovi. Prav blagodejen prizor, ob katerem se oči, vajene tudi kričeče pisanih fasad in streh hiš, kar spočijejo. 

Priporočamo