»Zanima me, ali so se v zadnjem času morda neopazno spremenila pravila bontona pri plačevanju kave. Zgodilo se mi je namreč nekaj, kar me je pustilo odprtih ust in z rahlo grenkim priokusom. Znanec me je po dolgem času povabil na kavo. Z veseljem sem se odzvala, prijetno sva klepetala in obujala spomine, vse je bilo v najlepšem redu. Ko pa je natakarica prinesla račun in je bilo treba plačati, je gospod iz denarnice potegnil drobiž in mirno plačal – samo svojo kavo. Jaz pa sem seveda morala seči po svoji denarnici za svoj delež. Je to zdaj kakšen nov trend? Ker nisem več v rosnih letih, se še zelo dobro spominjam nepisanega pravila iz svojih časov: kdor povabi, ta plača. Se motim ali je kavalirstvo resnično izumrlo?« sprašuje bralka Nataša.
Draga Nataša, naj vas takoj na začetku pomirimo – vaš spomin deluje brezhibno, pravila klasičnega bontona pa se uradno niso spremenila niti za milimeter. Osnovno pravilo družabne etikete je še vedno kristalno jasno in neomajno: tisti, ki poda povabilo, prevzame tudi finančno breme tega druženja. Vaš znanec je torej v tem primeru gladko »padel na izpitu« iz osnovnih manir ali pa je ob prihodu natakarice doživel nenadno in zelo selektivno amnezijo glede tega, kdo je srečanje sploh predlagal.
Seveda pa se lahko malce pošalimo in njegovemu dejanju poskusimo najti svetovljanski izgovor. Morda pa vaš znanec le budno sledi mednarodnim trendom! V nekaterih delih sveta je namreč takšno ločeno plačevanje popolnoma normalno in celo pričakovano. Skandinavci, na primer, so izjemno občutljivi za osebno neodvisnost; tam pogosto vsak plača svoje, da se izognejo kakršnemu koli občutku dolžnosti. Švedi temu pravijo »millimeterrättvisa« oziroma milimetrska pravica. Tudi v angleško govorečem svetu poznajo izraz »going Dutch« (plačati po nizozemsko), kar pomeni, da si stroške prijateljsko razdelijo. A bodimo iskreni – tukaj smo na sončni strani Alp, kjer se balkanski vpliv pregovornega gostoljubja rad meša s srednjeevropsko tradicijo. Pri nas se ob omizju pogosto skorajda stepemo za to, kdo bo plačal račun, in natakarju skrivaj v roke stiskamo bankovce, še preden sploh prinese pijačo.
Kljub temu pa moramo priznati, da se časi res nekoliko spreminjajo, predvsem če opazujemo mlajše generacije. Za milenijce in generacijo Z je delitev računa postala nekakšen vsakdanji standard. Opremljeni s pametnimi telefoni in aplikacijami za hitro nakazovanje denarja si stroške do centa natančno razdelijo že na poti iz lokala. Zanje to ni znak skoposti, temveč praktičnosti in absolutne enakopravnosti.
